Aktualne napovedi kažejo, da bosta k rasti globalnega gospodarstva v letu 2024 največ doprinesli Indija in Kitajska. Rast globalnega BDP naj bi se sicer zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer v svetu ter posledično poslabšanih ekonomskih razmer v večini gospodarstev – visokih obrestnih mer, slabitve mednarodne trgovine, zvišanega javnega dolga, nižjih investicij – v primerjavi z lanskim letom znižala na okoli 2,4 %. Med velikimi novo nastajajočimi gospodarstvi naj bi letos najvišjo, 6,2 % rast dosegalo indijsko gospodarstvo, pretežno zaradi močnega domačega povpraševanja ter rasti proizvodnega in storitvenega sektorja. Zaradi krčenja nepremičninskega trga, zviševanja nezaposlenosti in stagnirajoče potrošnje naj bi rast kitajskega gospodarstva letos v primerjavi z lanskim letom bila nižja za 0,6 % in bi se gibala okoli 4,6 %.
Med velikimi razvitimi gospodarstvi bodo najvišjo gospodarsko rast še zmeraj dosegale ZDA. Predvsem zaradi nizke potrošnje kot posledice visokih obrestnih mer in strukturnih problemov trga dela, naj bi rast bila sicer nižja za 1 % v primerjavi z lansko in bi se gibala okoli 1,4 %. Višja napovedana gospodarska rast ZDA v primerjavi z gospodarstvi evrskega območja je delno posledica njene večje samooskrbe na področju energetskih virov in s tem manjše ranljivosti zaradi cen energentov ter posledica višje produktivnosti.
Omejitveni dejavniki še zmeraj zaostrena denarna politika ECB in neugodni kreditni pogoji
Rast realnega BDP v gospodarstvih evrskega območja naj bi se v letu 2024, ob pogojih odsotnosti novih neugodnih šokov in zviševanju zaupanja, gibala v povprečju okoli 0,8 %, kar bi predstavljalo 0,2-odstotno izboljšanje v primerjavi z lanskim letom, in sicer na račun povečanja realnega razpoložljivega dohodka zaradi padajoče inflacije, rasti plač in prožnejšega zaposlovanja ter na račun rasti izvoza kot odziva na večje tuje povpraševanje. Še zmeraj pa bodo gospodarsko rast v evrskem območju omejevali predvsem zaostrena denarna politika Evropske centralne banke in neugodni kreditni pogoji. Gospodarstva z visokim deležem industrijske proizvodnje – predvsem Nemčija – lahko pričakujejo nekoliko nižjo rast.
Gospodarska rast Slovenije naj bi se v letu 2024 zvišala nad dva odstotka. Pomemben dejavnik tega zvišanja je predvideno povečanje zasebne potrošnje, ki naj bi ob visoki zaposlenosti in umirjajoči se inflaciji temeljila na realni rasti razpoložljivega dohodka in izboljšanju zaupanja potrošnikov. Kljub predvidenemu umirjanju inflacije, napovedi spremljajo negotovosti. Rast zaposlovanja bi se naj v primerjavi z lanskim letom upočasnila, rast plač pa bo ostala visoka in bo višja od rasti produktivnosti. Ker je rast plač v Sloveniji ena najvišjih v evrskem območju, bi lahko šibkejša rast produktivnosti povzročila močnejši prenos višje rasti plač v prodajne cene. To bi se odrazilo v stroškovnih pritiskih na proizvodnjo in izgubi izvozne konkurenčnosti gospodarstva. Dodatni negotovosti višje gospodarske rasti izvirajo predvsem iz še vedno visoke ravni varčevanja gospodinjstev, ki bi se ob morebitnem izboljšanju zaupanja lahko sprostila s povečanjem potrošnje, ter nizka rast investicij.
Če govorimo o gospodarskih potencialih evropskega gospodarstva v primerjavi z ZDA in Kitajsko, je kot izhodišče poveden podatek, da je EU s približno 14-odstotnim deležem bruto dodane vrednosti v svetovni industriji po letu 2000 padla s prvega mesta na tretje mesto za Kitajsko, ki dosega več kot 28-odstotni delež, in za ZDA s 16-odstotnim deležem. Na tretje mesto je EU padla tudi po deležu evropskih podjetij med največjimi svetovnimi korporacijami na lestvici Fortune Global 500. Med letoma 2014 in 2019 so bila velika evropska podjetja za 20 odstotkov manj dobičkonosna kot njihova ameriška podjetja, povečala prihodke za približno 40 odstotkov počasneje, namenila 8 odstotkov manj in porabila približno 40 odstotkov manj za raziskave in razvoj. Posledica gospodarskega razhajanja med državami članicami EU in ZDA je naraščajoča razlika v povprečnem BDP na prebivalca med EU in ZDA, ki je leta 2021 znašala kar 82 odstotkov.
EU tvega, da ne bo uspela zagotoviti blaginje, priložnosti in varnosti, ki jo njeni državljani pričakujejo
Evropska izpostavljenost negotovim geopolitičnim razmeram omejuje potencial Evrope za gospodarsko rast. Inflacijski pritiski in višje obrestne mere slabijo naložbe, potrebne za povečanje produktivnosti. S počasnejšo gospodarsko rastjo, padajočo industrijsko konkurenčnostjo in šibko obrambno industrijo, ki je bila zapostavljena od konca hladne vojne, EU tvega, da ne bo uspela zagotoviti blaginje, priložnosti in varnosti, ki jo njeni državljani pričakujejo. Ta šibkost še dodatno otežuje težki položaj Evrope v obdobju poskusov oblikovanja novega svetovnega reda, v katerem se kritične odvisnosti izkoriščajo za gospodarsko in geopolitično moč.
Medtem ko npr. Kitajska dosega vodilno mesto v svetu pri več kot 85 % tehnologij - obramba, vesolje, robotika, energija, okolje, biotehnologija, umetna inteligenca, napredni materiali in kvantna tehnologija - razdrobljenost, počasno odločanje, kratkoročnost in populizem Evropi grozijo, da jo bodo oslabili od znotraj v času, ko bi morala biti močna in povezana, če želi učinkovito uveljavljati svoje interese v turbulentnem globalnem političnem in gospodarskem okolju. 18 trilijonov dolarjev vredno kitajsko gospodarstvo je že prehitelo gospodarstvo vseh 27 držav Evropske unije, Kitajska pa je največja trgovinska partnerica več kot 120 državam. Preko njene globalne pobude Belt and Road še naprej gradi infrastrukturo po vsem svetu, člani Azijske infrastrukturne investicijske banke s sedežem v Pekingu in s kapitalizacijo 100 milijard dolarjev pa predstavljajo 80 % svetovnega prebivalstva. S 1. januarjem 2024 se je Kitajska v sklopu mednarodnega gospodarskega združenja BRICS tesneje povezala še z Argentino, Etiopijo, Egiptom, Iranom, Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati, kar je zagotovo izboljšalo njene gospodarske priložnosti, hkrati pa razkrilo njene politične usmeritve.
Evropa se mora osredotočiti na oblikovanje spodbud za okrepitev produktivnosti
EU bi se pri oblikovanju svojih politik s ciljem preprečevanja stagnacije in zaostajanja za ZDA in Kitajsko morala osredotočiti na oblikovanje spodbud za okrepitev štirih dejavnikov produktivnosti: tehnologije, energije in kapitala, ter znanj in spretnosti kot skupnim temeljem na vseh treh področjih. Za evropsko rast in konkurenčnost v bližnji prihodnosti je ključnih nekaj visokotehnoloških industrijskih segmentov: čipi in polprevodniki, omrežja VHC in 5G, produkti obrambnega in mobilnostnega ekosistema, tehnologije za energetsko učinkovitost, tehnologije pametnih omrežij, tehnologije obogatene in navidezne resničnosti, strojna oprema, programske aplikacije in inovativni procesorji ekosistema osebnega računalništva in digitalne infrastrukture ter aplikacije za shranjevanje obnovljivih virov energije in rekuperacije odvečne toplote. Izboljšana evropska omrežja zelo visoke zmogljivosti (VHC) so skupaj z najsodobnejšimi tehnologijami 5G in optičnimi vlakni ključna pri spodbujanju industrijske konkurenčnosti v Evropi, saj omogočajo napredek na področju interneta stvari, umetne inteligence in industrije 4.0, ki ponuja znatno rast priložnosti za evropska podjetja.
Odgovorno sprejete digitalne tehnologije bodo imele bistveno vlogo pri vzpostavljanju prožnih in trajnostnih dobavnih verig evropskih podjetij
EU bi si morala prizadevati za odpravo vrzeli pri doseganju ciljev 2030 glede povezljivosti, digitalnih veščin, digitalnega poslovanja in digitalnih javnih storitev. Naraščajoča svetovna konkurenca na področju umetne inteligence bo to potrebo povečala. Vzpon svetovnih tehnoloških podjetij z bilijoni dolarjev izven Evrope je dokaz, kako inovativna digitalizirana podjetja rastejo veliko hitreje kot tradicionalna podjetja. Odgovorno sprejete digitalne tehnologije bodo imele bistveno vlogo pri vzpostavljanju prožnih in trajnostnih dobavnih verig evropskih podjetij.
Da ne bi zaostala za tekmeci, se mora EU lotiti spodbujanja hitrosti digitalnega povezovanja, oblikovanja podpornih politik in njihovega izvajanja. Digitalne tehnologije bi lahko poenostavile in posodobile poslovno okolje EU, kar je ključni dejavnik za povečanje evropske globalne konkurenčnosti. EU bi z digitalizacijo lahko racionalizirala npr. izpolnjevanje davčnih predpisov, saj obstoječi sistem 27 različnih davčnih modelov za podjetja predstavlja stroškovno in časovno breme. Digitalizacija bi lahko drastično zmanjšala te stroške z zamenjavo zastarelih papirnatih poslovnih transakcij in uvedbo avtomatiziranih izmenjav digitalnih, strukturiranih in strojno berljivih podatkov v standardiziranih formatih. EU bi si morala prizadevati tudi za znižanje stroškov energije, ki so v letu 2023 narasli tudi za 50 % v primerjavi s predhodnim letom. Digitalizacija bi lahko predstavljala priložnost za znižanje cen elektrike. Pospešiti bi se moralo uvajanje pametnih števcev, inteligentnih merilnih sistemov in rešitev za optimizacijo oskrbe z energijo za stroškovno učinkovitost in zanesljivost. Da EU na področju digitalne preobrazbe ne bi zaostajala, bi morala okrepiti enotni digitalni trg EU in naložbe v digitalizacijo, inovacije in podjetništvo. Varna, zanesljiva in visoko zmogljiva povezljivost je predpogoj za digitalno preobrazbo evropske industrije. EU mora narediti veliko več za spodbujanje zasebnih naložb v 5G in zelo zmogljiva omrežja, vključno s posodobitvijo sedanjega regulativnega okolja. EU mora oblikovati zakonodajo, ki zagotavlja pravno varnost na tem področju. Spodbujati bi morala okrepljeno sodelovanje na področju kibernetske varnosti med vladami, mednarodnimi institucijami, industrijo in drugimi deležniki.
Reforme bi se morale osredotočiti na odpravo ovir, ki preprečujejo gospodarske inovativnosti in dinamičnosti
Povečanje produktivnosti in globalne konkurenčnosti v sodobnem globalnem okolju zahteva ukrepanje na več področjih. Reforme bi se morale osredotočiti na odpravo ovir, ki preprečujejo gospodarske inovativnosti in dinamičnosti. Za večino Evrope to pomeni izboljšanje poslovnega okolja z odpravo pretirane regulacije in visokih vstopnih stroškov, zlasti za mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja. Odstranitev nacionalnih ovir podjetjem, potrošnikom in vsem državljanom omogoča, da v celoti izkoristijo prednosti enotnega trga. EU bi morala svoj enotni trg, ki je hrbtenica blaginje in industrijske konkurenčnosti EU, nadgraditi in bolje izkoristiti. Vendar pa je v zadnjih letih rast blagovne menjave znotraj EU skoraj stagnirala. Storitveni sektor pa še zdaleč ni dosegel svojega polnega potenciala. To ima posredne posledice za zmožnost EU, da podpre novoustanovljena podjetja in omogoči uspešno podjetniško klimo. Nove zakonodaje in zahteve glede poročanja so dodatno zapletli regulativni okvir EU, zaradi česar je EU manj privlačna za podjetja, ki želijo investirati ali se hitro širiti. Trideset let kasneje enotni trg potrebuje politične spremembe. Odstranitev obstoječih notranjih ovir in polno uveljavljanje usklajenih pravil EU bi vodila do gospodarske rasti, ki bi ustvarila nove priložnosti za vse. Zmanjšanje bremena poročanja, administrativnih stroškov in splošnih stroškov skladnosti s predpisi za podjetja bi bilo ključnega pomena za spodbujanje konkurenčnosti EU in učinkovito usmerjanje kapitalskih tokov.
Evropska komisija bi morala oblikovati vseobsegajoč program za oblikovanje skupnega trga na vseh področjih politike, vključno z energijo, digitalizacijo, kapitalom, naravnim okoljem in obrambo. Morala bi proaktivno pripraviti države članice EU, da prek mehanizmov nemudoma odstranijo nezakonite ali nerazumne ovire in bremena. Treba bi si bilo prizadevati za uskladitev in poenostavitev izvajanja uredb, direktiv in delegiranih aktov EU, saj razdrobljenost podjetjem otežuje pošteno konkurenco na enotnem trgu. Spodbujati bi bilo treba zakonodajo, ki je v korist podjetij, da bi povečali privlačnost Evrope za domače in tuje investitorje. Cilje evropske politike bi bilo treba doseči ne le s palico – povečanjem zahtev za poročanje –, ampak tudi s korenčkom – ustvarjanjem poslovnega primera za inovacije in spodbujanjem podjetij k naložbam v Evropi.
Status Evrope kot vodilne svetovne inovacijske sile je ogrožen
S sistemsko podporo inovativnosti si EU postavlja temelje za svojo globalno konkurenčnost. Leta 2021 je EU namenila 2,27 % svojega BDP za raziskave in razvoj, v ZDA je ta delež znašal 3,45 %, na Kitajskem pa 2,40 %. Pregled naložb v industrijske raziskave in razvoj EU prav tako opozarja, da je status Evrope kot vodilne svetovne inovacijske sile ogrožen. Ostati v ospredju tehnoloških sprememb je ključnega pomena, da bo Evropa vodilna v inovacijah. Potrebne so politike, ki spodbujajo inovativnost in tehnološko odprtost, pragmatizem pri uvajanju in sodelovanje v vseh vrednostnih verigah ter regulativni okvir, ki je usklajen s političnimi cilji in se hitro prilagaja za pravočasno komercializacijo inovacij. Uresničiti je potrebno povečanje naložbeno intenzivnih inovacij. Pionirske nove tehnologije – na primer v zelenem in digitalnem prehodu – prinašajo znatno negotovost in finančno tveganje za podjetja. Poleg znanstvenega uspeha je vprašanje, ali in kako hitro je mogoče te nove rešitve dati na trg. Evropo je treba pozicionirati ne samo kot osrednjo točko za raziskave in razvoj, temveč tudi kot središče za uvajanje novih idej. Za to je potrebno okrepiti javno-zasebna partnerstva, ciljna javna naročila in v inovacije usmerjeno javno financiranje.
Da ne bi zaostala za tekmeci, se mora EU lotiti spodbujanja hitrosti digitalnega povezovanja, oblikovanja podpornih politik in njihovega izvajanja
Brez ustreznih evropskih naložb v obrambni in varnostni sektor se bo EU soočila z vse večjim naborom pomembnih varnostnih tveganj in izgubila na inovacijah z dvojno rabo, ki jih poganjajo vojaške raziskave in razvoj. Ključno je, da povpraševanje po evropskih programih sodelovanja spodbuja naložbe po vsej celini, ki jih podpira obrambna politika EU na področju raziskav, razvoja in proizvodnje evropskih zmogljivosti. Poleg tega morajo institucije EU in države članice poslati jasne in močne signale, ki priznavajo strateški pomen obrambne in varnostne industrije za varno in trajnostno družbo. Zagotoviti je treba dostop do financiranja za evropsko obrambno industrijo.
Glede na izzive, s katerimi se sooča EU, je čas za evropsko politično vodstvo, da razmisli o tem, ali mehanizmi odločanja v EU še vedno ustrezajo namenu v geopolitičnem okolju, v katerem agilnost in konkurenčnost štejeta bolj kot kdaj koli prej. Da bi bila sposobna konkurirati na svetovni ravni, mora EU okrepiti svojo sposobnost izvajanja nezapletenih, homogenih politik, ki se hitro odzivajo na zunanje šoke. EU mora oblikovati konkurenčni okvir, ki zagotavlja enotno podporo v vseh 27 državah članicah. Medtem ko lahko ZDA izvajajo davčne spodbude po vsej državi in lahko Kitajska porabi ogromne vrednosti državne pomoči za strateške industrije, spremembe davčne zakonodaje EU zahtevajo soglasje med nacionalnimi vladami. Državna pomoč EU je neenakomerno razpršena po državah članicah in podvržena birokratskim oviram. Obdavčitev podjetij in državna pomoč sta večinoma v pristojnosti držav članic, kar vodi do sedanjega razdrobljenega pristopa.
EU mora oblikovati okvir politike konkurence, ki zagotavlja usklajeno in strateško podporo v vseh 27 državah članicah. Politika konkurence EU je bistveni steber celovite industrijske strategije EU. Komisija bi morala aktivno izvajati politiko konkurence, ki krepi vlogo odprtih trgov in spodbuja evropska podjetja k učinkovitemu tekmovanju tako na notranjem trgu kot na svetovnem prizorišču. Ustrezno je treba upoštevati dejansko in prihodnjo konkurenco, naložbe, inovacije, trajnost in učinkovitost. Odločitve o združitvah bi morale povečati koristi za celoten enotni trg, ne le za trge posameznih držav članic. EU bi morala ponuditi hitrejše in učinkovitejše postopke za privabljanje evropskih podjetij k vlaganju v Evropi, namesto, da bi jih premamile privlačne in nebirokratske spodbude v ZDA in drugod.
Razogljičenje Evrope se trenutno pospešuje zaradi deindustrializacije
Vodilni položaj Evrope na področju zavzemanja za blaženje podnebnih sprememb lahko potencialno ustvari eno največjih priložnosti za njeno prihodnjo varnost in blaginjo. Vendar se razogljičenje Evrope trenutno pospešuje zaradi deindustrializacije. To ni niti ekonomsko vzdržno niti podnebju prijazno, saj nekatere industrije selijo in pošiljajo iste izdelke nazaj v EU na daljše razdalje, kar celo povečuje ogljični odtis. Cene energije v EU ostajajo višje kot v drugih regijah, predvsem zaradi naraščajočega deleža davkov in dajatev v celotni lastni ceni. Nestanovitne cene fosilne energije, ki izhajajo iz nizke domače proizvodnje, odvisnosti od uvoza in geopolitična negotovost poslabšujejo ta položaj. Da bi dosegli trajnostno prihodnost v EU, bi bilo treba zagotoviti, da stroški zelenega prehoda ne bodo prikrajšali podjetij s sedežem v EU. Razogljičenje bi bilo treba pospešiti s spodbujanjem javnih in zasebnih naložb. To pomeni zmanjšanje stroškov energije za podjetja (zlasti v energetsko intenzivnih panogah), spodbujanje povpraševanja po razogljičenih rešitvah in ustvarjanje prepričljivega poslovnega primera za obsežno razširitev obstoječih tehnologij in inovacij, namesto zgolj postavljanja ciljev in povečevanja zahtev za poročanje. EU bi morala vzpostaviti energetsko unijo s skupnim trgom, usklajenimi sistemi izdajanja dovoljenj in davčnimi sistemi ter preprostim, stabilnim in predvidljivim regulativnim okvirom za olajšanje naložb. EU bi tudi morala nadgraditi vseevropsko energetsko infrastrukturo za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije in zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z ukrepi za odpornost na podnebne spremembe. Da bi preprečili selitev podjetij izven EU, bi se morala državna pomoč osredotočiti na energetsko intenzivna podjetja, da bi spodbudili razogljičenje in nadomestili visoke stroške energije (v primerjavi z državami, ki niso članice EU). Prizadevati bi si bilo treba za mednarodne, zelene in enake konkurenčne pogoje s pravičnim določanjem cen ogljičnega odtisa izdelkov, da bi se zagotovile spodbude za razogljičenje, hkrati pa zagotovila konkurenčnost evropske industrije na svetovni ravni. Kar zadeva podnebne spremembe, bi morala Evropska unija še naprej sodelovati z drugimi državami pri razvoju skupnega pristopa k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.
EU mora tudi diverzificirati svoje dobavne verige in omogočiti večji dostop do kritičnih surovin
Nižje cene energije bi povečale privlačnost EU za številne industrije. Privlačnost EU kot proizvodne lokacije bi se povečala tudi z odstranitvijo razdrobljenosti in bremena evropske regulative. 60 % regulativnih ovir v EU je ostalo nespremenjenih zadnjih 20 let. Posledica razdrobljenosti regulative EU po državah članicah v več kot 25 industrijskih segmentih so napihnjeni operativni stroški za podjetja, ki morajo prilagajati izdelke lokalnim posebnostim in povečati izdatke za pravne storitve, da se lahko spopadajo z naraščajočo regulativno kompleksnostjo. Če se ta razdrobljenost ne nadzoruje in omejuje, lahko nevtralizira vse pomembne finančne spodbude, ki jih ponujajo nacionalne vlade za privabljanje proizvodnih naložb znotraj svojih meja. Evropske vlade, podjetja in širša družba bi si morali prizadevati za ogljično nevtralno rast. Izhodišče zglednega modela trajnostne rasti v EU – dekarbonizacija brez deindustrializacije – je poglobitev enotnega trga in dinamike evropske integracije. Evropska podjetja opozarjajo, da morajo politike razogljičenja zasnovane na način, da ne spodkopavajo globalne konkurenčnosti evropskih podjetij. Zagotoviti bi bilo treba financiranje podpiranja nizkoogljičnih naložb ter dostopnost nizkoogljične in obnovljive energije. V nasprotnem primeru bo kombinacija visokih cen energije, naraščajočih stroškov ogljika in pomanjkanja finančne podpore vlad prisilila podjetja k selitvi izven EU. Doseganje podnebnih ciljev bi morala EU spodbujati z vzpostavitvijo okolja za inovacije in naložbe v Evropi, in ne z deindustrializacijo.
EU mora tudi diverzificirati svoje dobavne verige in omogočiti večji dostop do kritičnih surovin, da bi okrepila svojo gospodarsko varnost in strateško avtonomijo. Vendar pa lahko dolgotrajna pogajanja o prostotrgovinskih sporazumih ovirajo napredek pri tem, pri čemer lahko nacionalni parlamenti v eni državi članici odložijo postopke ratifikacije. Takšne zamude evropskemu gospodarstvu niso v korist. Prizadevanja za izboljšanje odpornosti vrednostnih verig se morajo izogibati zmanjševanju prednosti učinkovitosti, ki jih zagotavljajo odprti trgi.
Izgradnja globalne mreže trgovinskih partnerjev bo ključnega pomena za diverzifikacijo stabilne evropske dobave surovin. Tesne vezi med EU in ZDA so bistvenega pomena za krepitev konkurenčnosti Evrope. Močni gospodarski odnosi s Kitajsko so ključnega pomena tudi za evropska podjetja. Nacionalne vlade v EU si morajo prizadevati za dosleden in uravnotežen pristop do odnosov med EU in Kitajsko. Predvsem pa mora Evropa ohraniti svojo sposobnost, da brani svoje vrednote in interese, deluje neodvisno in vpliva globalno.
Čakanje in odlašanje z novimi regionalnimi trgovinskimi pogajanji EU ni v korist
Tesne vezi med EU in ZDA in krepitev čezatlantskega partnerstva so bistvenega pomena za krepitev konkurenčnosti Evrope. Močni gospodarski odnosi s Kitajsko so ključnega pomena tudi za evropska podjetja. Predvsem pa mora Evropa ohraniti svojo sposobnost, da brani svoje vrednote in interese, deluje neodvisno in vpliva globalno. Zaščita odprte trgovine je nujna, saj omogoča EU, da gradi, širi in ohranja močne globalne trgovinske odnose, ki so bistveni za njeno globalno konkurenčnost in gospodarsko rast. Trgovina omogoča odpornost v globalnih dobavnih verigah in močnejše mednarodno sodelovanje.
EU mora krepiti zavezništva s podobno mislečimi partnerji, zlasti z ZDA in azijsko-pacifiškimi državami, ter pospešiti prostotrgovinske sporazume, strateška partnerstva in širše evropsko sodelovanje na svetovni ravni, kot je npr. pobuda Global Gateway. Povezovanje čezatlantskega trga ter skupno globalno določanje standardov in regulativno sodelovanje sta izjemnega pomena. EU in ZDA morata zagotoviti, da Svet EU-ZDA za trgovino in tehnologijo prinaša konkretne rezultate, prizadevati si morata za čezatlantski sporazum o prosti trgovini. Čakanje in odlašanje z novimi regionalnimi trgovinskimi pogajanji EU ni v korist, saj se bosta relativna velikost in privlačnost evropskega trga zmanjšali.
Ker se poslovanje razvija z novimi tehnologijami in se hitrost sprememb še naprej pospešuje, je očitna potreba po novih znanjih in spretnostih delovne sile, in potreba po izgradnji kulture vseživljenjskega učenja v EU. Napovedi kažejo, da bo v desetletju morda potrebovalo izpopolnjevanje ali prekvalificiranje kar 100 milijonov ljudi, medtem ko bi se lahko kar 20 milijonov delavcev soočilo z razseljenostjo. Da bi ohranile konkurenčnost, si morajo evropske vlade zastaviti nove cilje na področju izobraževanja, s poudarkom na razvoju izobraževalne politike, ki bo podpirala implementacijo postavljene industrijske politike. Pri spopadanju z izzivi prekvalificiranja delovne sile je ključno, da evropske institucije, nacionalne vlade in korporacije združijo moči. Hkrati je treba oblikovati politiko priseljevanja, ki bo ustrezala potrebam EU po znanjih in spretnostih. Evropa mora sprejeti bolj strateški pristop k priseljevanju, da bi nadomestila demografske posledice starajoče se družbe in podprla delodajalce pri zapolnjevanju prostih delovnih mest. Za zaščito svojega finančnega položaja v obdobju negotovosti se bodo morala podjetja osredotočati na ohranjanje in privabljanje odličnih kadrov, izboljšanje produktivnosti in izvajanje stroškovno učinkovitih strategij upravljanja.
Ruska invazija na Ukrajino je sprožila pomembne geopolitične spremembe
Geopolitika intenzivno spreminja svetovno gospodarstvo in sproža številne negotovosti. Evropske družbe in podjetja morajo delovati v vedno bolj zapletenem svetu, za katerega so značilni ekstremni podnebni dogodki, vojaška agresija Rusije, zmanjšano mednarodno sodelovanje in poglabljanje globalnega razkola.
Ruska invazija na Ukrajino je sprožila pomembne geopolitične spremembe. Vojna je skupaj z naraščajočimi napetostmi med ZDA in Kitajsko poenotila čezatlantsko skupnost in spodbudila številne indo-pacifiške vlade, da so okrepile svojo obrambo in zavarovale svoje dobavne verige. Isti razvoj dogodkov je tudi spodbudil politične voditelje na globalnem jugu, da si prizadevajo za "izbirnost", pri čemer sprejemajo izbire, ki temeljijo na njihovih nacionalnih interesih, hkrati pa delajo vse, kar lahko, da se izognejo zapletu v spore velikih sil. Današnje geopolitične spremembe, ki potekajo, vključujejo nove ali tesnejše nacionalne povezave – od poglabljanja vezi Rusije s Kitajsko, Iranom in Severno Korejo do sodelovanja Avstralije z Indijo in Indonezijo ter z ZDA in Združenim kraljestvom.
Stopnjevanje obstoječih konfliktov (predvsem vojne v Ukrajini in v Gazi) bi lahko povzročilo velike težave v dobavni verigi in dvig cen surovin. Če bi na prihajajočih volitvah v Evropi (predvsem volitvah v Evropski parlament, pa tudi v posameznih državah) in ZDA prevladale politične stranke, ki se osredotočajo na ekonomsko izolacijo, bi to negativno vplivalo na svetovno trgovino – z negativnimi posledicami za vse izvozno usmerjena gospodarstva. Medtem ko je bila leta 2023 največje gospodarsko tveganje energetska varnost, bodo leta 2024 to politične in geopolitične negotovosti. Zna se zgoditi, da se bodo v letu 2024 povečale napetosti med različnimi globalnimi gospodarskimi in političnimi akterji. Negotovost spodkopava naložbe, zmanjševanje naložb pa ne oslabi samo rasti in zaposlovanja kratkoročno, temveč tudi dolgoročno, saj nizke naložbe trajno oslabijo splošne gospodarske proizvodne zmogljivosti.
Obsežno zaostrovanje denarne politike v večini večjih gospodarstev v obdobju 2022-23 ustvarja precejšnjo negotovost in bi lahko še naprej izpostavljalo ranljivosti med gospodinjstvi, podjetji, udeleženci na finančnih trgih in državami. Povečanje geopolitičnih napetosti bi prav tako lahko upočasnilo rast in povečalo inflacijo. Obstaja tveganje, da bi lahko vztrajno visoka inflacija ali ponoven porast cen energentov in hrane vplivala na inflacijska pričakovanja podjetij in gospodinjstev, kar bi otežilo ponovno doseganje ciljne inflacije. Nadaljnje strukturne napetosti na Kitajskem ustvarjajo še eno negativno tveganje za projekcije svetovne rasti glede na splošni pomen Kitajske v svetovnem gospodarstvu.
Vlade držav članic EU se bodo soočale z vse večjimi fiskalnimi pritiski zaradi visokega dolga in dodatnih izdatkov za staranje prebivalstva, podnebni prehod in obrambo. Za zagotovitev trajnosti in prožnosti pri odzivanju na prihodnje pretrese bodo bistveni tudi verodostojni srednjeročni fiskalni okviri z jasnimi načrti porabe in davkov, ki obravnavajo prihodnje fiskalne pritiske in ohranjajo naložbe, potrebne za podporo dolgoročni rasti in podnebnemu prehodu. Fiskalna politika mora preprečiti nevzdržno povečanje javnega dolga.
Ključne obrestne mere bodo še v doglednem času ostale na nadpovprečni ravni
Kljub predvideni omilitvi denarne politike centralnih bank v letu 2024 bodo ključne obrestne mere še v doglednem času ostale na nadpovprečni ravni. To ne bo negativno vplivalo samo na naložbene dejavnosti, ampak bodo visoke obrestne mere povzročile tudi naraščajoča plačila obresti za podjetja in vlade. To omejuje njihov obseg, na primer, možnosti izvajanja podnebju prijaznih javnih naložb ali financiranja ukrepov za stabilizacijo gospodarstva v primeru ponovne gospodarske recesije.
Vzpostavitev makroekonomske stabilnosti ter ustvarjanje bolj prožnih in prilagodljivih evropskih gospodarstev bo ključnega pomena. V območju evra bo morala Evropska centralna banka ohraniti svojo restriktivno monetarno naravnanost, da se bo letna inflacija kratkoročno približala ciljni vrednosti 2 %. Države članice bi morale okrepiti svoja prizadevanja za ponovno vzpostavitev ali ohranitev fiskalnih rezerv, hkrati pa zaščititi ranljive in podpreti javne naložbe za močno in zeleno srednjeročno rast. Z zmanjševanjem primanjkljaja fiskalna politika dopolnjuje monetarno politiko v boju proti inflaciji. Usklajene fiskalne in monetarne politike prinašajo koristi, zlasti za evrsko območje. Neugodni obeti glede javnega dolga in povečani pritiski na financiranje krepijo pomen skrbno zasnovane srednjeročne fiskalne konsolidacije v številnih evropskih gospodarstvih. Vsako dodatno proračunsko porabo bi bilo treba skrbno pretehtati glede na srednjeročne pritiske zaradi višjih obrestnih mer in potreb po izdatkih zaradi staranja prebivalstva, podnebnih sprememb in naložb v rast.
Visoka raven državnega dolga v mnogih državah je še posebej težavna. Ko vlade nadomestijo potekla posojila z novimi, morajo plačati višje obrestne mere. Če se ti dodatni izdatki ne nadomestijo z zvišanjem davkov ali zmanjševanjem izdatkov, dolg še naprej narašča. Štiri južnoevropske države (Grčija, Italija, Španija, Portugalska) in Francija imajo npr. nadpovprečne ravni državnega dolga glede na BDP.
Visoke obrestne mere bodo tudi v letu 2024 omejile dostop do financiranja, ovirale poslovne naložbe in povečevale stroške obstoječih dolgov. Svetovni proizvodni sektor naj bi leta 2024 dosegal nižjo realno rast kot lani, saj se bodo proizvajalci še naprej soočali s težavami na trgu dela, trgovinskimi omejitvami, zastojem povpraševanja po blagu B2B in strožjimi okoljskimi predpisi. Kljub temu bo preusmeritev proizvodnih dejavnosti v letu 2024 zagotovila nove priložnosti za rast, zlasti v razvitih gospodarstvih. Cene surovin naj bi se v letu 2024 zaradi pričakovane upočasnitve svetovne gospodarske rasti še dodatno znižale. Zaostrene finančne razmere, ki vplivajo tako na zasebno potrošnjo kot na poslovne naložbe, bodo verjetno prispevale k šibkejšemu svetovnemu povpraševanju in trgovini ter zajezile rast cen surovin. Blagovne trge bodo v letu 2024 sicer zaznamovali povečana negotovost in nestanovitnost zaradi naraščajočih geopolitičnih tveganj, vse močnejših učinkov podnebnih sprememb in ekstremnih vremenskih pojavov. Kakršno koli stopnjevanje trenutnih geopolitičnih dogodkov, skupaj s predpisi o dobavi nafte, kot je npr. prostovoljno zmanjšanje proizvodnje s strani OPEC+, bi lahko poslabšalo nestanovitnost svetovne oskrbe z energijo in cen. Poleg tega bi ekstremni vremenski dogodki, povezani s podnebnimi spremembami lahko ogrozili svetovno zalogo kmetijskih pridelkov in povečali povpraševanje po energiji za ogrevanje in hlajenje, s čimer bi povečali pritisk na rast cen hrane in energentov.
Cene nafte in plina bi se lahko znatno okrepile
Cene nafte in plina bi se lahko znatno okrepile kot posledica morebitne eskalacije vojne na Bližnjem vzhodu, kar bi na globalni ravni zvišalo inflacijo in znižalo gospodarsko rast. To bi lahko povzročilo znatne motnje na energetskih trgih in glavnih trgovinskih poteh ter dodatno prevrednotenje tveganj na finančnih trgih, kar bi upočasnilo rast in povečalo inflacijo. K negotovim obetom za svetovno trgovino prispevajo tudi protekcionistične politike z vse večjimi trgovinskimi omejitvami in prestrukturiranje svetovnih vrednostnih verig, kar je glede na pomen trgovine za produktivnost in razvoj zelo zaskrbljujoče. Nadaljnji stroškovni pritiski, ponovna rast cen energentov in hrane ali znaki naraščajočih inflacijskih pričakovanj bi lahko prisilili centralne banke, da ohranijo višje obrestne mere dlje, kot je bilo pričakovano, kar bi lahko povzročilo dodatne napetosti na finančnih trgih.
Finančni pritiski v velikem kitajskem nepremičninskem sektorju lahko zmanjšajo kitajsko gospodarsko rast bolj, kot je bilo pričakovano, in potencialno povzročijo dodatne finančne težave. Obstaja tveganje, da bi nepremičninska kriza lahko imela večji in dolgotrajnejši vpliv na kitajsko gospodarstvo, kot je bilo predvideno. To ne bi pomenilo le neposrednega zaviranja svetovne rasti, temveč bi upočasnilo tudi rast v drugih državah. Ilustrativni scenariji kažejo, da bi nepredvideno enoletno zmanjšanje rasti kitajskega domačega povpraševanja za 3 odstotne točke lahko neposredno zmanjšalo svetovno rast BDP za 0,6 odstotne točke, v primeru znatne zaostritve svetovnih finančnih pogojev pa potencialno za več kot 1 odstotno točko. Države z močnimi trgovinskimi povezavami s Kitajsko bi upočasnitev kitajskega povpraševanja najbolj prizadela, vendar bi bile posledice širše, zlasti v razvitih gospodarstvih, če bi se poslabšali finančni pogoji, povečale premije za tveganje in znižale cene delnic.
