Darja Lukman Žunec
Na Ormoškem jo pozna domala vsak. Če je v zadnjih desetletjih ni videl voditi katere od številnih prireditev, slišal kot napovedovalko ali voditeljico na radiih Prlek ali Ptuj, kjer je z Mišo Pušenjak šest let vodila oddajo Vrtičkarije, ali spremljal njenega 13-letnega dela na radiu Maxi, je Karolino Putarek zagotovo spoznal kot novinarko oddaje Med nami povedano in še posebno oddaje Utrip Ormoža, ki jo kot odgovorna urednica KTV Ormož s sodelavci pripravlja že 27 let. Ob tem je mogoče njene članke prebirati še v Ormoških novicah. Odkar pomni, je rada nastopala: "Kot najbrž vsakomur, so mi laskali aplavzi in pozornost, ki so mi jih posvečali. Verjamem, da je to dediščina iz časa zgodnjega otroštva, ko so babica in dedek, tete in strici (bila sem namreč prvi otrok v družini, tako po mamini kot očetovi strani) radi prisluhnili mojim nastopom in me spodbujali, da kaj zapojem ali recitiram. Največkrat sem si pesmi sproti izmišljevala, kar je bilo mojim takratnim poslušalcem predvsem zelo smešno."
Energijo črpa iz otroških dni
Pri babici in dedku je preživela najlepši čas otroštva, in že nekoč so bili naročniki časopisa Večer in vsak dan komaj čakali, da ga poštar prinese: "Hitro smo si porazdelili liste in brali. Ker pa takrat še nisem znala brati, sem si dogodke izmišljevala in se delala, kot da berem iz časopisa. In morda so bili to res zametki mojega novinarstva. Tako kot še vedno rada poročam o lepih dogodkih, so tudi moje takratne izmišljene zgodbice, ki naj bi jih brala iz časopisa, govorile o veselih dogodkih." Karolina pravi, da vso svojo življenjsko energijo še vedno črpa iz svojih zgodnjih otroških dni, ko je bila deležna vzgoje in pogledov na svet ljudi, ki so razmišljali z zdravo kmečko pametjo, bili vedno iskreni in pošteni, predvsem pa vedri in optimistični. Velika prelomnica je bil zanjo vstop v osnovno šolo: "Ušes v mojih šolskih zvezkih učiteljica v prvem razredu ni vzela za zlo in mi je z veseljem k domačim nalogam odtisnila čebelico, moja bujna domišljija pa je tako ali tako rodila še in še zgodb, naj so bili to spisi ali prispevki za šolska glasila." Tako je bilo tudi na gimnaziji. Ob nastopih na šolskih proslavah, sodelovanju v recitacijskih, literarnih ali dramskih krožkih ji je šlo od rok tudi pisanje različnih scenarijev: "Že takrat sem vedela, da je novinarstvo moj sanjski poklic, čeprav se je potem vse obrnilo drugače. Odločila sem se za študij slovenščine in nemščine, a ob tem nov izziv za dušo našla v petju. Kar nekaj let sem prepevala v ansamblu in se iskala. In tako je prišlo leto 1995, ko je v Ormožu padla ideja, da bi imeli lokalno televizijo."
Začela je kot napovedovalka v informativno-magazinski oddaji Utrip Ormoža in kmalu postala novinarka in urednica tamkajšnje KTV. Sprva je bila oddaja mesečna, od leta 2000 je tedenska: "Tako je še danes in na program smo uvrstili še nekaj drugih tedenskih oddaj, kjer opravljam delo novinarke, v pogovorni oddaji Med nami povedano tudi delo voditeljice." Začetki niso bili enostavni, pravi. Učila se je ob gledanju poročil na "pravih" televizijah, je tudi zelo samokritična: "Problem je bila moja prleščina. Kljub trudu mi lepi slovenski vokali še danes delajo težave. Četudi mi domači gledalci tega najbrž ne zamerijo, sem prepričana, in to me vodi, da mora medij, četudi je lokalni, ljudi učiti in biti vzor, kar zadeva lepo in predvsem pravilno slovenščino." Kar nekaj tečajev oziroma govornih vaj je obiskovala in smeje pripomni, da ji po 27 letih "mogoče že gre malo boljše". Prelomnica je bilo leto 2002, ko so začeli pošiljati prispevke za informativne oddaje na Televizijo Maribor oziroma RTV Slovenija: "Od takratnih urednikov sem se veliko naučila. Kar nekajkrat so mi podrli ves prispevek, povedali, kako naj ga postavim, da bo po njihovih standardih. Ta čas je bil najboljša šola za moje delo."
Njen drugi otrok
Ponosna je predvsem na oddajo Utrip Ormoža, v katero vložijo največ truda in časa. Čez slab mesec, v četrtek, 7. julija, bo na sporedu že tisoča oddaja, kar pomeni vsaj šest tisoč prispevkov oziroma dogodkov, ki so jih zabeležili v 27 letih: "Menim, da gre za pravo bogastvo video zapisov, ki bodo morda nekoč za občine Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž imeli zgodovinsko vrednost, še posebno ker smo uspeli ves arhiv digitalizirati in urediti evidence. Kot odgovorna urednica imam vedno cilj, da prebivalcem omenjenih občin in tudi širši javnosti zagotavljamo aktualne in uravnotežene informacije o vseh vidikih življenja, od politike do družabnega življenja. Predvsem pa tiste, ki so zanje pomembne. Upam, da nam to do določene mere uspeva, čeprav delamo z zelo skromnimi sredstvi in smo, kakor večina lokalnih medijev, finančno in kadrovsko podhranjeni." Žalosti jo, da država ne poskrbi bolje za lokalne medije, in obžaluje, da so s prijavo na državne razpise v vseh letih uspeli le enkrat: "Tako mene kakor večino mojih sodelavcev ženeta entuziazem in načelo, da če že delamo, delajmo dobro. Četudi je to 12 ali več ur na dan. Sploh ker smo orali ledino naše TV in rasli z njeno usodo. Upam, da se ne sliši preveč noro, ampak mirno lahko rečem, da je KTV Ormož moj drugi otrok. Skrbi me za njen obstoj. Meni in mojim sodelavcem se leta iztekajo. Spomladi 2025 bom denimo izpolnila pogoje za upokojitev."
Ko jo pobaramo o upokojenskih željah, pravi, da si sedaj za takrat dejansko želi miru ter časa zase in družino: "Res so se navadili, da me največkrat ni doma ali pa s slušalkami na glavi in z mislimi v drugem svetu buljim v računalnik ... Rada bi se jim oddolžila, ob tem pa večkrat obiskala svoje danes ostarele tete in strice, ki so se nekoč veselo smejali mojim izmišljenim novicam, ko sem jih pri babici in dedku 'brala' iz Večera, in rekli: 'Ti boš mogla biti nekšna novinarka, ko boš vejka.'"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
