Barbara Bradač
Ta poklic še nosi v sebi, kar je dokazala na prireditvi ob 150-letnici šolstva v Račah. Z nekaterimi učenci je po 50 letih ponovno sedla v skupno šolsko klop. Skozi njeno šolo učenja in življenja je šlo okoli tisoč otrok. Med njimi so Dejan Židan, Rosvita Pesek, Robert Pregl, Božo Frajman, Matjaž Tomanič in Kristina Kočan. Na mnoge je vplivala. Predvsem pa se je zaradi njenega načina poučevanja in karakterja za učiteljski poklic odločilo veliko mladih v Podovi. Obiskali smo jo z njeno sosedo Kristino Milec, ki je bila njena učenka in na katero je prav tako bistveno vplivala, da je tudi ona postala učiteljica. Žbogarjeva je imela na mizi razgrnjen Večer. Vsako dopoldne vse prebere, tudi vejice in pike, kakor "maček Muri, ko se poglobi v mačje časopise".
Poučevati je začela, še preden je dopolnila 19 let, leta 1956. "Po opravljenem Učiteljišču v Celju je prišel dekret, da gre prvih enajst po abecedi v Prekmurje. Vsi smo bili prestrašeni, ker je Prekmurje veljalo kot kazensko področje. A ko smo se prvič srečali s sošolci, smo bili mi nasmejani, ker smo se lahko s kolesi pripeljali do vrat šole in doma. Tisti, ki so bili razporejeni na Pohorje, Kozjansko, pa so morali po uro in pol v hrib peš. Če se na dekret nisi javil, si ostal brez službe. Starejši so šli bližje mest, mladi na deželo. Na prvem delovnem mestu si moral ostati do strokovnega izpita, ki si ga imel pravico delati po dveh letih." Šest let je učila na relaciji Pince - Marof-Benica, dopoldne in popoldne. Benica je bila takrat zelo revna vas, brez elektrike, ljudje so zelo skromno živeli, a Žbogarjeva pravi, da so bili srčni in dobri, med seboj so si pomagali. Le deset odstotkov hiš je bilo zgrajenih iz opeke, ki so jo sami izdelali in na soncu sušili, ostalo so bile barake. Tam se je dobro ujela in najpomembnejše, tam je spoznala moža, sicer Mariborčana, ki je takrat delal pri Nafti Lendava.
Na razgovor za njeno službo šel kar mož
"Nato pa je ponovno prišel dekret. Kdor ne zna madžarsko, mora iti na tečaj, če ne, naj gre v službo drugam. Mož je vmes dobil službo v Tamu. Jaz sem pa iskala službo. Zaprosila sem v Miklavžu, Framu in Račah. Ker smo učitelji še delali ob sobotah, nisem utegnila iti iz Prekmurja na razgovore, zato je mož šel namesto mene. V Miklavžu sta se z ravnateljem dogovorila, a vozila bi se z avtobusom in s Pobrežja ni bilo povezav. Pa je šel mož naprej. Moj mož, vajen ravnine, je zavil najprej v Rače, čeprav je mene mikal Fram. Ravnatelj v Račah je bil Emil Ozmec. Prijazno ga je sprejel, dobila bi službo in stanovanje blizu. Mož ni ugovarjal. Pa je ravnatelj omenil še možnost v Podovi, kjer bi bilo družinsko stanovanje, malo dlje. Soprog je rekel, da smo koles navajeni. In tako sem pristala v Podovi."
V Podovi je bila podružnica OŠ Rače do vključno šolskega leta 1973/1974, nadaljnja tri leta je učila na matični šoli, potem je bila ponovno za tri leta usposobljena podružnica s štirimi razredi. Ker je število učencev v Podovi začelo usihati, tudi zato, ker v ta šolski okoliš ni več sodil Brunšvik, podružnice s šolskim letom 1980/1981 ni bilo več.
"Dobrega učitelja odlikujejo odprtost, sočutnost, darežljivost, pa tudi, da prenese kritiko"
Kaj je želela predati otrokom? "Najprej znanje, potem vrednote v zvezi z delom in odnosom drug do drugega. Vedno sem jih mirila s tem, da sem jim kaj lepega povedala ali prebrala. Veliko smo delali na vrtu, urejali okolico šole, šolsko igrišče, bilo je veliko. Pesmice smo se učili, pa igrice, pred poukom, po pouku, med odmorom. Pri telovadbi sem se z otroki valjala po tleh. Ogromno smo izdelovali. Ob koncu leta smo imeli bogato razstavo, proslave smo imeli v gasilskem domu v Podovi. Dve uri programa smo sestavili s samo štirimi razredi. Nastopali so vsi učenci, od prvega do zadnjega, pač po svojih sposobnostih."
V prvem razredu je poučevala 31 let, od tega štiri leta kombinirano še drugega in tretjega. Samo drugi razred je učila tri leta in kombinirano s četrtim razredom še dve leti. Med otroci se je vedno dobro počutila in vedno je želela učiti majhne otroke. "Dobrega učitelja odlikuje, da je odprt, sočuten, darežljiv, dobrega srca, usmiljen, pravičen, pa tudi da prenese kritiko, če je treba," je jasna. V njej je mehkoba, ki omreži vsakogar. Svoj entuziazem je prenesla na številne, ki so danes v pedagoškem poklicu: Irena Hergan, Daniela Hergan, Nina Brezner (Kočan), Anka Vindiš (Predikaka), Irena Ornik, Cvetka Dobnik, Jelka Trantura (Ferlič), Katja Stupan, Brigita Voga, Mateja Kumrič ...
Sama je izdelovala pripomočke
Najprej so stanovali v šoli, nato so si postavili hišo v neposredni bližini. Za kraj in za šolo bi dala več kot kdo drug. Takrat so otroci v prvem razredu delali izpit za kolo, zato jim je posodila kar svojega. "Prvo kolo sem si kupila v prvem letu službe. Do matične šole je bilo 7,5 kilometra. Plače sem imela 7000 dinarjev, 1000 dinarjev dodatka za težko delovno mesto, stanovanje in kurjavo zastonj in en liter petroleja na mesec. Kolo pa je stalo 8000 dinarjev. Tako sem vzela prvo posojilo."
Takrat učitelji niso imeli na voljo številnih učnih pripomočkov. Pravi, da je v Benici imela le tablo, belo kredo in barvaste krede ter flanelograf. "To je bilo vse. Učila pa sem vse predmete. Primorana sem bila sama izdelovati razne učne pripomočke. Tako sem nadaljevala še v Podovi. Rada sem risala, rada sem barvala. Veliko sem vsega naredila. Pripravljala naloge, ilustracije, da so lahko barvali ... Tudi do treh, pol štirih ponoči sem izdelovala. Mož mi je večkrat rekel, da mi ne bodo spomenika postavili. Ob dnevu žena sem s šivanko za vsakega učenca naluknjala voščilnico, priskrbela volno, da so potem otroci lahko šivali." Njene slike Hruška debeluška in Škorčki zamorčki krasijo učilnico v šoli v Račah. Zdaj so na razstavi. Še danes učenci v razredu Kristine Milec uporabljajo 1450 kartončkov za matematiko, ki jih je ročno izdelala Žbogarjeva. Računi, urejeni po težavnostnih stopnjah od ena do pet.
Spominja se, da ko je otrokom pripovedovala pravljico, so jo poslušali z odprtimi usti. Tudi kakšno predstavo jim je odigrala, tako je bila predana delu. Če se je kakšnemu otroku zamerilo pisanje, ga je objela preko ramen, z desno pa prijela za rokico in sta pisala skupaj. "Sem dobila v razred učenca, ki ni znal držati svinčnika v rokah. Svinčnik je bil top, konice ni bilo več. Pa sem rekla, ošili si svinčnik, pa ni znal. Zvezki so bili zaviti, da joj. Šele ko je šla hčerka v šolo, sem dojela, kaj zmore otrok pri šestih ali sedmih letih. Prevelika pričakovanja imaš kot mlad učitelj, praksa potem pokaže, kako je."
O otrocih iz Podove, Brezule, s Spodnje in Zgornje Gorice ima le lepe besede: delovni, manj razigrani, odprti, več so sprejeli. Dodaja, da se starši takrat niso vtikali v vzgojo v šoli. Meni, da so danes starši postali preveč občutljivi za svoje otroke. Mogoče je to zato, ker so sedaj eden, dva, največ trije otroki v družini, materialnih dobrin je na pretek, tako imajo otroci, ko pridejo v šolo, že vsega čez glavo, razmišlja: "Danes imajo doma razna igrala, razna prevozna sredstva, telefone, računalnike. Kaj jim še lahko učitelj da, da pritegne njihovo pozornost?" je vprašala Kristino Milec, učiteljico iz OŠ Rače, ki je odgovorila: "Samo sebe. In to je dovolj."
