Slavica Pičerko Peklar
V središču za samostojno učenje Ljudske univerze Ptuj sem ondan zmotila Želimirja Sarića, znanca s ptujskih ulic. S starosto ptujskih kolesarjev se običajno srečava sredi mesta, ko možakar pri 87 letih hiti s kolesom po vsakodnevnih opravkih, a si vselej vzame čas za pogovor in navrže v slovo še kako dobro misel. "Že dvajset let, kar na naši Ljudski univerzi deluje središče za samostojno učenje, skoraj vsak delovni dan zavijem najprej semkaj, sedem pred računalnik, si nadenem slušalke in pogledam, kaj je novega doma in po svetu. No, danes sem pokukal tudi, kakšno je kaj morje v Veli Luki, saj tam okoli jadra moj sin z jadralsko druščino. Včasih je jadranje tudi mene gor držalo, tudi po tri tedne smo bili s prijatelji na barki. Zdaj ne gre več, a morje ostaja moja ljubezen, tako kot glasba in peka rib na domačem žaru," pravi sogovornik, ki se rad tudi srečuje s kolegi v kakšnem ptujskem lokalu.
"Zdaj tudi ne grem več vedno s kolesom v mesto. Danes sem se iz našega Orešja kar s taksijem pripeljal, a Ptuj imam resnično rad in z največjim veseljem se sprehodim po tem našem mestu. Med potjo srečam ljudi, poklepetam, se s kom spomnim, kako je bilo včasih, in ob teh srečanjih nam je preprosto lepo. Kljub letom, ki se kar lepo nabirajo, pa ostajam otrok, zvedav, radoveden, nasmejan. To me drži pokonci. Zdaj uživam v trenutkih, vidim same lepe stvari in srečujem dobre ljudi. Ja, lepo mi je, tudi zato, ker živim v družini dobrih, poštenih in delavnih ljudi," pravi Želimir. Trdi, da je smeh včasih treba preprosto izzvati: "Nekateri se kar ne dajo, zagrenjeni ne vidijo lep(š)ega v življenju, in zdi se mi, da sem tukaj zato, da ljudi okrog sebe osrečujem. V življenju je dobro biti dober in pametno se je zgledovati po pticah - obe krili razširijo, da lahko letijo."
