Od leta 1995 v novi državi Sloveniji spet deluje notarska služba, ki je bila ukinjena leta 1944, ko so bile pristojnosti notarjev prenesene na sodišča. Sicer pa je tudi za slovenske dežele in s tem tudi za Slovenske gorice začel veljati Zakon o notariatu, ki ga je leta 1855 sprejela cesarska Avstrija. Njegova določila so uporabljali tudi notarji, ki so prihajali v nekdanji trg Sveti Lenart v Slovenskih goricah. V zgodovini notariata ločimo dve obdobji, in sicer prvo obdobje do leta 1855, ko je bil vzpostavljen sistem organiziranega delovanja notarja preko Notarske zbornice, in po letu 1855, ko je notar začel veljati za zaupanja vredno osebo (persona credibilia).
Med znanimi notarji tudi Franjo Štupica
Med najbolj znanimi lenarškimi notarji do ukinitve notariata ob koncu druge svetovne vojne je bil zagotovo Fran (Franjo) Štupica, ki je prišel v središče Slovenskih goric leta 1905 iz Tržiča. Notarsko službo je opravljal vse do smrti leta 1937. Prvi lenarški notar po vnovični vzpostavitvi notariata v samostojni Slovenji leta 1995 pa je postal Miloš Lešnik. V Lenart je prišel iz Maribora in bil nekaj časa tudi sodnik in odvetnik, potem pa je postal prepoznaven notar, ki je v mestu pustil trajne in globoke sledi. Glede na dolgoletno službovanje pri Lenartu bi ga lahko primerjali celo z legendarnim predvojnim notarjem Štupico. Miloš Lešnik je shranil del njegovih insignij (pečatov) in tudi veliko napisno tablo Štupičeve notarske pisarne, ki jo je ta imel v svoji hiši na današnji Jurovski cesti 3 v Lenartu. S tem je simbolno pokazal na kontinuiteto notarske službe, ki je bila pri Lenartu vedno zelo spoštovana in cenjena med ljudmi.
"Pri vsakem delu je veliko dobrega, zanimivega in včasih tudi kaj neprijetnega"
To velja tudi za njegovo obdobje, ko so se gradili novi temelji notarstva v mladi slovenski državi. Notarsko pisarno je odprl 1. junija 1995, nakar je polnih 28 let odgovorno in vestno opravljal službo lenarškega notarja. Na ta čas ima izobilje lepih spominov, o drobnih težavah pa raje ne govori: "Takšno je vsako delo, veliko dobrega, zanimivega in včasih tudi kaj neprijetnega. Treba je potrpeti in ohraniti dobro voljo. Posebnih težav nikoli ni bilo, morda na začetku občasno negodovanje strank zaradi tarif in plačila stroškov. A nič hudega, vse smo znali mirno rešiti in bili na koncu vsi zadovoljni."
Sodnik, odvetnik in notar
Lešnika se Lenartčani in okoličani dobro spominjajo tudi kot sodnika in kot vodjo nekdanje Organizacijske enote Temeljnega sodišča Maribor pri Lenartu, današnjega Okrajnega sodišča Lenart. Kot mlad sodnik je začel delati v Lenartu leta 1980 in bil v sodniški službi do leta 1988. Pravi, da so to bila razgibana leta in kot zanimivost omenja legendarnega lenarškega odvetnika Smiljana Sancina, ki ga je prosil, naj razprav ne razpisuje po 11. uri. "Odvetnik Sancin je polnih 41 let prihajal v lenarško pisarno vsako jutro točno ob sedmi uri, ob dvanajstih pa je imel kosilo in se nato v pisarno ni več vračal. Delal je od doma. Kot starejšemu in cenjenemu kolegu sem mu seveda ugodil," se spominja tistih časov.
Vse življenje je bil zapisan pravu, diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter po študiju opravil sodniški izpit kot pripravnik v Mariboru. Notarsko pisarno je predal mariborski kolegici, ki bo do konca razpisnega postopka za novega notarja v središču Slovenskih goric začasno opravljala to službo tudi pri Lenartu.
