Uroš Gramc
Obleka naredi človeka, pravi znani rek, obutev pa tudi. Pod slednje se podpiše Pavle Ilić, nekoč eden od mnogih, danes pa edini ptujski čevljar. Gospod v zrelih letih, ki se je nekoč z očmi raje sprehajal po ulici, ko so mične gospodične obule visoke pete, kar je bilo lepo pogledati, hkrati pa mu je to prinašalo posel. A kot je vsakega lepega enkrat konec, se je zaključilo tudi to obdobje, z žalostnim glasom pove Ilić, ki pa je vztrajal do upokojitve. In še dlje, tudi ko žena Marija izpolni pogoje za zasluženi pokoj, bosta nadaljevala, pravi, če jima bo zdravje služilo. Upamo, da jima bo še dolgo. Ne le Ptujčani, ampak tudi številni iz bližnje in daljne okolice.
Križ čez kavbojke in "teniske"
"Še iz Maribora mi nosijo čevlje v popravilo, iz Ormoža, Lenarta, iz celega okoliša, veliko jih pride iz Slovenske Bistrice. Le še par čevljarjev nas je v Sloveniji. Žal," je potožil Pavle Ilić, ki ga mnogi v mestu naslavljajo kar - Pavlek. Pred tremi desetletji ali več jih je bilo stanovskih kolegov le v najstarejšem slovenskem mestu skoraj ducat. "Eni so zapirali, drugi pa umirali. Zadnjih deset let sem sam. Kavbojke in športna obutev sta uničila čevljarje. Prej so bile pete, še bolj ozke kot so te," je pokazal na visoke ženske čevlje, ki jih je imel v popravilu. Potem pa nadaljeval zgodbo o magičnem delu obutve, ki mu je rezala beli kruh in še danes buri (moško) domišljijo. "Kakšen teden je držala peta, potem jo je bilo treba popraviti. Ampak kako močan je moral biti material, da je zdržal že tako dolgo, tudi 70 kilogramov le na kvadratnem centimetru. En oficir mi je dejal, da petka zdrži več kot gosenica na tanku."
Visoka peta prekaša ne le tank, tudi v svojih vrstah je nekaj posebnega. "Veste, koliko lepšo naredi žensko," je čevljar kar malce zardel: "Nerodno mi je povedati. Mestna redarka mi nosi čevlje, prinese mi jih v nizkih petah, po njih pa se vrne čisto druga ženska v visokih 'štiklih'. Kdo je zdaj to? Kako to spremeni človeka! Ko pogledaš čevlje in gor po nogah, telo, celo lice, obraz spremenijo." Še danes se čudi ptujski mojster, ki v čevljih vidi več kot le čevlje. Po njih zna premeriti človeka. "Kot obleka naredi človeka, ga tudi obutev. Če ima lepe, čiste, je tudi človek ponavadi urejen, pedanten."
Kar obljubiš, moraš narediti
Da je nekaj na tem, povedo še številni reki, pregovori, ki prek čevljev opisujejo človeka oziroma izpričujejo življenjske modrosti. Le čevlje sodi naj Kopitar, je eden od najbolj znamenitih iz soneta Franceta Prešerna. Brez muje se še čevelj ne obuje, je drugi, ni vreden, da bi mu čevlje zavezal, tretji ... Pavlek svojega nima, se pa zadnja leta več ne ukvarja le s prvotno dejavnostjo. V kotu svoje delavnice v Krempljevi ulici, kjer je od začetkov samostojne poti že 53 let, ima tudi kup nahrbtnikov in torb. "Nekoč je bil Ptuj obrtniško mesto, polno je bilo urarjev, frizerjev, pri sosedih je bila tiskarna, čez cesto dežnikarica, nad tržnico torbar. Tja sem pošiljal ljudi, ne bom jim jemal kruha, naj še oni delajo, a zdaj jih ni več," se Ilič v službi naroda loti tudi drugih popravil. Nekoč je bil na razpotju, odločal se je med izdelavo čevljev, za kar se je šolal, in popravilom, česar se je naučil med delom.
"Če ima človek lepe, čiste čevlje, je tudi človek ponavadi urejen, pedanten"
Na Ptuj je iz Srbije z bratrancem prišel leta 1968 k stricu Branku Đurđeviću, ki je pri nas služil vojaški rok, potem pa se zaljubil, odprl delavnico in ostal. Čevljarstvo je postalo družinska tradicija, še dva strica sta bila v tem poslu, Pavle in Miloš Đurđević pa sta se izšolala v Žireh ter nato oba ostala na Štajerskem in delala vsak na svojem. Pri stricu so še izdelovali čevlje za podjetje Lilet, nato tudi zaščitne, delavske za podjetja, a to je vzelo preveč časa. "Hitro sem se odločil, da jih bom samo popravljal. Ne moreš delati enega in drugega, je preveč. Na začetku sem poskusil, ampak potem si lagal enim in drugim. Moraš se držati reda, kar človeku obljubiš, moraš v tistem času napraviti," je vodilo, ki se ga Pavle Ilić drži od zgodnjih dni do danes.
Še ženo priučil poklica
Na Ptuju ga je sprva držala služba, nato še vse drugo. "Ko sem odprl delavnico, še nisem imel 20 let, bilo je veliko dela. Potem je prišla ljubezen, otroci - in to je bilo to," je v smehu strnil svojo življenjsko zgodbo. V obrt je hitro uvedel ženo Marijo, ki je želela delati v zdravstvu. "Hodila je v medicinsko šolo, ampak potem je vse pustila in začela pri meni. Skupaj sva skoraj od začetka. Najprej je samo gledala, potem počasi začela. Prva lekcija je bila dol jemati pete, vzameš klešče in odtrgaš. Kasneje pride lepljenje, kar je najlažje - očistiš, zbrusiš, namažeš in stisneš -, potem pa še vse drugo," je razložil mojster.
Delo se skozi čas ni kaj veliko spreminjalo, niti pripomočki ne, zato je delavnica danes videti kot kakšen muzej. Kar pa se obutve tiče, je pretežno šlo na slabše. "Večinoma so čevlji danes plastični in jih ne moreš dobro popraviti. Hvala bogu, da so prišla dobra lepila. Poglejte, primeš čevelj in kar cel podplat odleti," je pokazal na par, ki ga je imel v delu. "Vsega hudiča mešajo v gumo. Ni več prava, preveč mastna je in lepilo ne prime. Včasih si zalepil in nikoli več dobil narazen," je spomnil na stare dobre čase. Ko je bilo čevljarstvo v Sloveniji zelo razvito in - s podjetji Peko, Alpina, Planika - ponos države. Danes je panoga bleda senca, zreducirana na butično proizvodnjo. No, v najstarejšem slovenskem mestu smo zadovoljni že z mojstrom za popravila. Kaj ga odlikuje? "Potrebna sta potrpljenje in natančnost, pa voljo moraš imeti. Brez volje ni nič. Ampak tako je pri vsakem delu, pri vsakem poklicu. Če te nekdo prisili, je najslabše. Otroke moraš najprej vprašati, kaj jih veseli," je sklenil Pavle Ilić.
