Nerad se ukvarjam z bolj ali manj skrajnimi političnimi skupinami; več kot pol stoletja je minilo, odkar sem tudi sam hodil na manifestacije, tedaj študent na tržaški univerzi; nekako instinktivno je bilo to, češ, vsi to počnejo. Pa še nekaj je bilo, kar me je prepričalo k udeležbi: poleg splošnih tematik študentskega gibanja smo pripadniki slovenske manjšine opozarjali tudi na svojo specifiko. Mislim predvsem na mačehovski, skoraj sovražen odnos oblasti do manjšine, ki takrat ni uživala velike zaščite, tista, ki je obstajala, pa je bila samo ostanek ukrepov, ki jih je v korist Slovencev sprejela Zavezniška vojaška uprava, ki je skoraj desetletje po koncu druge svetovne vojne upravljala Trst in njegovo pokrajino. Če si ogrožen, pač nekako reagiraš.
Leta kasneje, ko je bila Italija pod stalnim napadom skrajnih desnih in levih terorističnih skupin, sem se še bolj oddaljil od ekstremizma; svet se je spreminjal, meje so padale, ljudje so se selili, vprašanje identitete pa je pri majhni skupnosti, kakršna je manjšina, ostalo bistveno. Ne zato, ker bi to pomenilo, da smo proti nekomu ali nečemu, ampak zato, da v skladu z listinami, ki jih je v zadnjih desetletjih sprejela mednarodna skupnosti, in sporazumno z okoljem, ki nas je obdajalo, zaščitimo svojo identiteto.
