Denis Živčec
Še danes me oči bolijo od zavijanja ob vsem, kar sem prebral in slišal ob letošnjem prvem šolskem dnevu. Kdaj se je okoli vstopa v šolo napletla tako debela in lepljiva koprena patetike? Toliko solzavosti, ljubezenskih izpovedi in nekakšnih sloves, da se mi je med brskanjem po družbenih omrežjih zdelo, da otroke pošiljamo na služenje obveznega vojaškega roka v Gevgelijo.
Še Darja in Edi sta si zvečer nadela obrazni izraz številka 512, ki ga uporabljata, kadar je treba novice prebrati čustveno, mehko, mejno vzhičeno, a ne solzavo. Podoben izraz uporabita, kadar morata gledalcem povedati, da so bili Slovenci uspešni v kakšni nezanimivi športni disciplini. Prvi šolski dan je tako postal vsaj tako na silo napihnjena tema kot Moto GP. Že nekaj let je tako, a v koronskem letu 2020, ko so se sončki, smrčki, srčki končno le odtrgali od zaslonov in se vrnili v šolske klopi, se zdi, da je sentimentalnost eksplodirala. Težko je sicer razbrati, ali so starši tako ganjeni, ker njihovi otroci odraščajo, ali pa so si le oddahnili, ker bodo sončki, smrčki, srčki vsaj za nekaj ur na dan postali problem nekoga drugega.
Otroci se morajo vseh devet in več let le smejati, šola pa mora postati kraj, v katerem naokoli letajo bleščičasti samorogi in učiteljice, oblečene v dobre vile
Obiščite spletno stran brez oglasov.
