(BRANJE) Ugrabljene Glazerjeve nagrade

Skoraj tri tedne je že od podelitve letošnjih Glazerjevih nagrad, lavreate smo počastili, se poklonili njihovim vrhunskim dosežkom, zdaj pa je čas za trenutek resnice. Prve mestne nagrade v kulturi so v resni krizi, krizi vodenja. Politika si jih je povsem prisvojila. Zadnja leta je članstvo vrhovnega Glazerjevega odbora razen nekaj izjem povsem politično. Strankarska pripadnost ali simpatiziranje z določeno politično opcijo je prvi pogoj za članstvo v odboru. In tako v deveterici odbornikov praktično ni umetnikov, razen ene slikarke, imamo pa predstavnike večine strank v mestnem svetu, učiteljico fizike in tehničnega pouka za predsednico, pa učiteljico biologije, slovenista, teologa. Skratka, ekipa, izbrana po bizarnih kriterijih, inficiranih s politiko.
Če naj bi bila Glazerjeva ekvivalent Prešernovi - vsaj pri njeni vrednosti se je od samega začetka zgledovala po njej -, zakaj tudi njeno upravljanje ni po njeni meri? Glazerjeva v najvišjem odločanju ni (več) v domeni umetnikov ali vsaj ljudi, ki se na kulturo spoznajo. Kar je na začetku še uspevalo, da so ta simbolno pomembni organ odločanja ekipirali z umetniki, s specialisti za umetnost in je politika znala stopiti stran ter namesto svojih ljudi predlagala kompetentne kulturnike, se je danes povsem sfižilo. Argument mestnih politikov, pogost v zadnjem času, je, da nihče noče te funkcije prevzeti in se v dobro nas vseh - kako altruistično - žrtvujejo kar sami.
Vodenja najuglednejšega organa nagrajevanja v kulturi ne zmoremo in ne znamo več zaupati najuglednejšemu med nami - vrhunskemu umetniku, nacionalno in mednarodno prepoznavnemu, nekoč pa smo to znali in zmogli. Glazerjev odbor so vodili eminentni mestni možje in žene, izobraženi, kultivirani, spoštovani. Pri tem kadrovanju žal nismo več suvereni. Če bi odbor za Glazerjeve nagrade bil drugače zasnovan in njegovo vodstvo tako, kot je v dolgi zgodovini nagrad bilo, bi ne le užival potrebno spoštovanje, ampak bi s kompetentnostjo in avtoriteto lahko odigral aktivno vlogo, ne pa zgolj čakal na predloge, ki pridejo na razpis.
Ne morem verjeti, da so vsi ugledni mariborski Prešernovi nagrajenci, zaslužni profesorji, mednarodno priznani umetniki ... odklonili sodelovanje. Vprašanje, ali jih je sploh kdo pozval. Organ, kot je Glazerjev odbor, ne more biti zasnovan kot družba domačih prijateljev, ki so se zbrali na političnem shodu. Mar moramo res biti zadovoljni, da se nekdo malodane žrtvuje za tako zahtevno, a očitno premalo cenjeno pozicijo v mestni hierarhiji deljenja zaslug in položajev? Spretnost v koordiniranju med političnimi (ne)poznavalci kulturnega življenja res ne more biti odločilna vrlina in referenca prvega človeka tako elitnega odbora, kot je Glazerjev.