Ob dogodkih v Siriji se seveda zastavljata dve vprašanji: kdo je izgubil državo in kako utegne od zdaj naprej ravnati mednarodna skupnost?
Na prvo vprašanje je precej lažje odgovoriti. Če pogledamo nazaj, je Sirija verjetno izgubljena že od ljudske vstaje leta 2011. Ko je režim predsednika Bašarja Al Asada trmasto zavračal vsa prizadevanja za mirno razrešitev konflikta, nobena zunanja sila ni bila pripravljena posredovati. Vsi so upali, da bo mešanica sankcij, diplomacije pod vodstvom ZN in medla podpora "zmerni" opoziciji na koncu vendarle zadostovala za strmoglavljenje režima. Vendar ni. Fundamentalistične sile so krepile svoj politični vpliv in prevzemale nadzor nad ozemljem, medtem ko so se drugi, vključno z milicami pod okriljem Irana in rusko vojsko, jeseni 2015 postavili v bran Asadu. Čeprav je njegov režim Kurdom na severu države dolga leta odrekal skorajda vse pravice, jim je začel popuščati, ko se je znašel pod pritiskom. Rezultat tega je bil, da so kurdske milice nehale napadati Asada, zato jih je začela večina široke sirske opozicije zavračati.
Glavni prioriteti sta obnoviti stabilnost in preprečiti nove katastrofe. Drugih dobrih možnosti namreč ni
