(GLOBALNA ARENA) Kako končati večno vojno v Afganistanu

Afganistanski predsednik Ašraf Gani je med govorom, ki ga je imel v Kabulu ob 32. obletnici umika sovjetske vojske iz Afganistana, priznal nekaj zelo pomembnega. Po njegovih besedah za izbruh državljanske vojne, ki je razdejala Afganistan, ni bil kriv odhod sovjetskih sil, ampak odsotnost uresničljivega načrta za razvoj in prihodnost države. To je lekcija, na katero ne bi smeli pozabiti, zlasti zdaj, ko o umiku svojih enot iz Afganistana razmišljajo tudi ZDA.

Čeprav je leta 1989 umaknila svoje mogočne sile iz Afganistana, je Sovjetska zveza še naprej finančno podpirala tamkajšnji komunistično-nacionalistični režim, ki ga je vodil predsednik Mohamed Nadžibulah. Toda Nadžibulahov režim je, ker ni imel legitimnosti, padel kmalu za tem, ko ga je Rusija leta 1992 prenehala financirati, zaradi česar je izbruhnila državljanska vojna. Leta 1996 so nadzor nad Kabulom in nato nad vso državo prevzeli talibani.

Talibani so bili na oblasti do 2001. Njihova vladavina se je končala z invazijo mednarodnih sil pod vodstvom ZDA, ki so jo spodbudili teroristični napadi 11. septembra istega leta. Toda februarja lani je administracija nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa s talibani dosegla dogovor, s katerim naj bi se skoraj dvajsetletna vojna vendarle končala. ZDA in Nato bi do maja letos iz Afganistana umaknila vse svoje enote, če bi talibani izpolnili določene obveznosti, med drugim naj bi prekinili vse vezi s terorističnimi skupinami in zmanjšali nasilje.

Talibani bi se morali hkrati pridružiti pomembnim pogajanjem z afganistansko vlado, ki ni sodelovala pri sklenitvi dogovora. Trumpova administracija je menda upala, da bo interni afganistanski mirovni sporazum uresničen do predvidenega datuma umika, kar bi pomenilo konec spopadov in občutno zmanjšanje tveganja, da bi Afganistan postal zatočišče za teroriste.

Talibani so očitno načrtovali, da se bodo borili vse do umika ameriških enot, saj bi si tedaj morda lahko zagotovili zmago v dolgoletni vojni. Toda zdaj obstaja možnost, da ameriške sile države ne bodo zapustile tako hitro, kot so pričakovali. Administracija novega ameriškega predsednika Joeja Bidna je sporočila, da preučuje dogovor s talibani, saj bi rada preverila, ali ti sploh izpolnjujejo svoje obveznosti. Bidnova vlada mora hkrati sprejeti odločitev, kako bo ravnala v primeru ameriških zaveznic v Natu, ki imajo skupaj v Afganistanu nameščenih bistveno več vojakov kot ZDA. In na podlagi sovjetske izkušnje je jasno, da mora zasnovati načrt, kako bo po svojem umiku vplivala na razmere v državi in regiji.

Gre za velik izziv. Afganistan je ena najrevnejših držav na svetu. Danes je njen skupni prihodek le malo več kot tretjina sredstev, ki jih ZDA namenijo samo za vzdrževanje njenih varnostnih sil, da o ameriški pomoči civilnemu sektorju (ki sicer znese manj kot polovico evropske) niti ne govorimo. Afganistan je bil nenehno odvisen od zunanje pomoči pri ohranjanju svoje državnosti, odkar sta Rusija in Velika Britanija v 19. stoletju tam odigrala svojo veliko igro.

Trenutno se zdi, da se ZDA nagibajo k temu, da bi tudi po izteku majskega roka za umik v Afganistanu ohranile določeno vojaško prisotnost, v okviru katere bi se osredotočale na boj proti terorističnim skupinam, kot sta Al Kaida in Islamska država (Isis). Ta pristop zagovarja tudi nemški zunanji minister Heiko Maas. Toda to je povezano z določenim tveganjem. Talibani bi lahko to rešitev zavrnili, kar utegne voditi k okrepitvi spopadov in novim napadom na mednarodne sile. Zalmay Khalilzad, posebni ameriški odposlanec za afganistansko spravo, se najverjetneje že trudi oceniti to tveganje.

Pritiski v ZDA in drugod za dokončno ustavitev "večne vojne" v Afganistanu so popolnoma razumljivi. Toda Gani je modro opozoril, da tega skoraj zagotovo ne bo mogoče doseči samo z umikom mednarodnih sil. Da bi se izognili novi spirali nasilja, moramo najprej izdelati načrt, kaj se bo v Afganistanu dogajalo po njem.