Pandemija covida-19 je ustvarila laboratorij za testiranje različnih sistemov upravljanja med javnozdravstvenimi krizami ter na koncu pokazala, da so se države pri tem odrezale zelo različno. Države v vzhodni Aziji (Kitajska, Tajvan, Južna Koreja in Japonska) so bile uspešnejše pri nadzorovanju pandemije kot mnoge na evropski in ameriški celini.
Vendar tukaj ne gre za primerjavo uspešnosti demokratičnih in avtoritarnih vlad, kot so trdili mnogi. Med vzhodnoazijskimi državami, ki so se odrezale najbolje, so tako avtoritarne kot demokracije. Hkrati razlik ni mogoče pripisati izključno ekonomskim virom ali javnozdravstvenim zmogljivostim, saj so se revnejše države, na primer Vietnam, z epidemijo spopadale uspešneje kot mnoge bogate.
Kaj je potem razlog za ta odstopanja? Pojasnilo je nedvomno zelo zapleteno, kljub temu pa iz perspektive upravljanja izstopajo trije ključni dejavniki: državne zmogljivosti, družbeno zaupanje in politično vodenje.
Državne zmogljivosti so odločilnega pomena. Država, ki nima močnega sistema javnega zdravstva, se bo med pandemijo zagotovo znašla v velikih težavah. Zaradi tega dejavnika so bile vzhodnoazijske države v veliki prednosti. Toda državne zmogljivosti niso vse. V Braziliji, kjer je javno zdravstvo v preteklih letih doživelo hiter razvoj, niti ustrezne zmogljivosti niso zadostovale, da bi preprečili hudo krizo.
Potem je tukaj družbeno zaupanje, ki ima dve dimenziji. Prebivalstvo mora zaupati svoji vladi, sicer ne bo v zadostni meri sodelovalo in spoštovalo neprijetnih, vendar nujnih javnozdravstvenih ukrepov, kakršen je na primer razglasitev karantene. Na žalost se je to "institucionalno zaupanje" v preteklih desetih letih v Latinski Ameriki in karibskih državah močno zmanjšalo. Enako velja za zaupanje med državljani, drugo dimenzijo družbenega zaupanja. V mnogih državah je bilo šibko družbeno zaupanje med pandemijo povezano z visokimi ravnmi polarizacije, kar je imelo uničujoče posledice.
Tretji dejavnik je politično vodenje. V kontekstu izrednih razmer imajo ljudje na vrhu vplivnih državnih institucij pooblastila za odločno ukrepanje. Kdo so ti ljudje in kakšni so njihovi motivi, lahko precej vpliva na učinkovitost njihovega ravnanja. Nekateri politični voditelji so v pandemiji videli v glavnem grožnjo za svojo lastno politično usodo in so temu ustrezno ukrepali. Drugi so svojo vlogo varuhov javnega interesa vzeli zelo resno. {api_embed_photo_R30}682125{/api_embed_photo_R30}
Rezultati teh različnih političnih kalkulacij se odražajo v učinkovitosti in vzdržnosti nacionalnih odzivov na pandemijo. Politično vodenje poteka na več ravneh, toda brez usklajenega ukrepanja in sodelovanja znotraj celotne vladne hierarhije vsesplošen politični odziv ne bo posebno učinkovit.
Omejene državne zmogljivosti, nizko družbeno zaupanje in slabo politično vodenje so opozorilni znaki za slabšanje stanja demokracije. Pandemija je po vsem svetu pokazala, da se soočamo z demokratično recesijo. Razkrila je izzive, ki se že dolgo skrivajo pod površjem. Na te izzive lahko gledamo kot na predobstoječe razmere, zaradi katerih so bile države različno ranljive za pandemijo.
Latinsko Ameriko in karibske države so že pred izbruhom covida-19 pestili socialni nemiri in politična nestabilnost, posledica česar so bili vsesplošni protesti in naraščajoč populizem. Razdrobljene regijske ustanove so odraz fenomena, ki mu pravimo tudi politični razkroj. Če obstoječi politični sistem ne zadovolji potreb prebivalstva, katerega pričakovanja se spričo gospodarske rasti in družbenih pridobitev nenehno povečujejo, začne izgubljati legitimnost in postane nestabilen. Po daljšem obdobju gospodarske rasti se pripadnikom novega srednjega razreda v Latinski Ameriki vse bolj zdi, da njihova pričakovanja niso izpolnjena, in posledice tega so vedno bolj očitne. Frustriranost zaradi nenehno visokih ravni neenakosti in korupcije krepi zamero do elit, za katere velja, da izrabljajo politiko za lastno bogatenje.
Država, ki nima močnega sistema javnega zdravstva, se bo med pandemijo zagotovo znašla v velikih težavah
Drugič, latinskoameriške in karibske države bodo morale ponovno preučiti obstoječa pravila igre. To bi lahko pomenilo sprejetje fiskalnih politik za prerazporejanje prihodkov, uvedbo regulacij, s katerimi bi preprečili, da bi si trg prisvojila peščica akterjev, ter iskanje boljših načinov za sodelovanje civilnodružbenih organizacij pri snovanju politik in upravljanju. To je precej dolgotrajnejši projekt, vendar bo ključen pri vzpostavljanju institucij, ki jih bomo potrebovali, da bi se zaščitili pred naslednjimi pandemijami.
In še zadnjič, pomembno je razumeti koalicije akterjev, ki so nujne za demokratično uresničevanje teh sprememb. Za spremembe je nujna politična mobilizacija. Ne nazadnje smo ljudje - torej mi vsi – tisti, ki snujemo in podpiramo pravila in politike, ki jim pravimo institucije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
