V zadnji knjigi se ukvarjate s konceptom konca v luči leta 1989 in ideje o koncu zgodovine. Zdi se, da živimo v prelomnih časih. Zakaj velja sedanje dogajanje misliti v okvirju desetletij neoliberalnega kapitalizma?
"Ker sedanjo pandemijo dojemamo kot dogodek prav v odnosu do tega zadnjega obdobja. Sedanja zdravstvena in humanitarna kriza razkriva prav pomanjkljivosti zgodbe o koncu zgodovine, ki jo je ponudil politolog Francis Fukuyama, da je liberalno-demokratični kapitalizem, ki je zavladal po padcu Berlinskega zidu, najvišja možna oblika družbenih vezi, ki morda še ni zajela čisto celega sveta, a naj bi sama v sebi ne imela več nobenih notranjih protislovij. Vse krize zadnjih desetletij postavljajo to na laž. Pandemija seveda ni isto kot ekonomska kriza, a način, kako se z njo soočamo, kaj je mogoče in kaj ni, razkriva marsikaj.
Dokler se je sistem, predvsem gospodarsko in ekonomsko širil in je obstajala gospodarska rast, dobički pa so rasli, je bilo njegova notranja protislovja lažje zakriti. Ameriški predsednik George Bush je govoril o širjenju kapitalistične revolucije po svetu, a trenutki krize postavijo sistem v pravo luč. To, na kar so že zelo dolgo opozarjali mnogokrat zasmehovani "levičarski profesorji za zidovi univerz", da sistem ni najboljši možen niti popoln, je z zadnjimi krizami postalo zelo očitno vsem."
Katere šibkosti, ki se jih razgaljale, se vam zdijo najpomembnejše? Omenja se, da vidimo, da države imajo moč, če jo hočejo imeti, da lahko posežejo tako na trg kot najdejo denar za ukrepe. Očitno logika trga ni najboljša, ampak so bistveni vključujoči javni sistemi, ki se jih je v zadnjih letih načrtno rušilo.
"Vse našteto je postalo očitno. Ne vemo pa, ali to zadostuje za prelom. Nam to jamči, da bodo od zdaj naprej stvari drugačne? Stvari tečejo po logiki izrednih razmer. Vsi se obnašamo drugače, država je odkrila samo sebe in svoje vzvode. A ne prvič. Ob zadnji gospodarski krizi smo prav tako videli državne intervencije v nezamisljivem obsegu in na načine, ki so se zdeli prej tržno nemogoči, zlasti v bančništvo. Vseeno to ni bilo garant za posledično bolj temeljno spremembo državnega sistema upravljanja. Zato moramo biti previdni. Ta hip je je težko reči, kaj bo dejansko sledilo. Nedvomno vidimo, da marsikaj, kar je prej veljalo za povsem nemogoče, zdaj naenkrat postaja mogoče. To je izjemno pomembno. Ne vzpostavlja pa to že platform, novih osnov za trajno organiziranje. Večinoma gre za ad hoc ukrepe, helikoptersko deljeni denar, in ni jasno, koga bo na koncu reševal in do katerih ranljivih skupin bo prišel. Četudi so ti ukrepi nujni, so oblikovani in zasnovani za reševanje dosedanjega sistema v trenutnih izjemnih okoliščinah. Ne pomenijo, da bo odslej naprej samozaposlenim vse lažje ali da prekariata ne bo več.
Kot pri vsakem velikem, nepričakovanem dogodku bo tudi v tem primeru odločilen "naslednji dan": kaj od teh premislekov in sprememb v temeljni logiki in organizaciji družbe se bo nadaljevalo, in v kateri smeri? To ni še niti približno odločeno. Odločilni trenutek bo, ko se bo začela normalizacija in se bomo morali odločati, v kaj se pravzaprav vračamo, kaj bi sploh radi imeli za normalno. To nam seveda ne bo predstavljeno kot naša odločitev, kot nekaj, na kar lahko vplivamo, ampak kot "nujno in edino možno v novih razmerah". Vprašanje je torej, ali se bo vsa kreativna in samoorganizacijska energija, ki jo vidimo zdaj, ohranila v neki politični obliki, ki bo imela tudi bolj dolgoročne posledice."
Bi morali biti zaskrbljeni nad obeti, da bodo državne oblasti poskušale izkoristiti situacijo za krepitev pristojnosti in možnosti nadzora ter zatiranja?
"Nevarnost vsekakor obstaja in zelo dobro je, da se je zavedamo. Nanjo se opozarja že od začetka: da bi se nam lahko zgodila Viktor Orban in Madžarska in pa da bodo nekatere krizne rešitve – delo na daljavo, manj socialnih stikov, ukinitev določenih "odvečnih" delovnih mest – obstale kot trajne. Kriza je vsekakor lahko izgovor za marsikaj. Vendar pa je zdravstvena kriza realna, pandemija je nevarna, za marsikoga je lahko smrtonosna in zahteva organizirano ukrepanje. Vsak ukrep še ni napad na naše pravice. Potrebujemo razumno presojo ter premislek, na primer o tem, kateri ukrepi so dobri in smiselni, kateri pa služijo praznemu razkazovanju tega, da vlada "odločno ukrepa".
Nevarnosti ni malo – tudi spremembe v smeri družbe nadzora, ko bi aplikacije nadzorovale naše gibanje in zdravstveno stanje, algoritmi pa bi ustvarjali svet in družbo, ki bi ji težko še rekli družba. Vse te nevarnosti so obstajale že pred pandemijo in če o njih razmišljamo samo v okviru sedanje situacije, smo na povsem napačni poti. Kriza je lahko priložnost, da se nekaj na hitro uvede, a če to ni že razvito in prisotno v družbi, tega tudi implementirati ne bo mogoče čez noč."
"Revolucija niso plameni in barikade. V veliko večji meri je revolucija to, da se začnemo drugače organizirati in drugače razmišljati. "
"V kontekstu aktualne vlade je zaskrbljenost na mestu. Replika osamosvojitvene vojne kot spopada s pandemijo je smešna."
"Konec starega sveta je zgolj obstoj tega, da razvijamo realnost drugačnega."
"Živimo v času, ko zelo očitno poteka boj za družbo."
"Medsebojno ovaduštvo in napadi ne pričajo toliko o zlobni naravi ljudi, kot o tem, da se sesuva sistem, da nekateri ključni družbeni vzvodi ne delujejo."
