Živite v deželi, ki izrazito časti povprečnost in v kateri večina lastno lenobo zamenjuje z ugodjem, neugodje pa črti, prezira in skuša na vse načine izkoreniniti. Učenje, recimo, povzroča nelagodje pred neznanim, budi strah pred nerazumevanjem ali nesposobnostjo pomnjenja, nihče pa o sebi noče misliti slabo, predvsem pa je uk često povezan z drilom, dril pa ni zabaven, nasprotno, neskončne ponovitve so prej mučne, a brez njih ne telo ne um novega znanja ne ponotranjita, zato so nujne. Če naj človek napreduje, mora nujno usvajati vednost, to pa zahteva otipljive investicije časa in energije, ki sicer so stvar neke osnovne mentalne higiene in posledično, se zdi, neogibne, a še bolj stvar najosnovnejšega bistva človeškosti človeškega bitja. Pred kratkim je v oddaji Sopotnik (ki bi se nujno morala že enkrat preimenovati v Sopotnico, posebej ko je oseba na obisku ne-moškega spola) na Valu 202 gostovala Alenka Zupančič, ki je v odgovoru na eno od voditeljičinih vprašanj ponovila misel o filozofski vednosti, ki da ničemur ne služi. Nakar je dodala: "In hvala bogu, da je tako." Ker gre namreč za drug tip vednosti – ki nikoli ni imela niti namena, da bi v smislu popolne, domala hlapčevske podreditve osnovni zahtevi kapitalizma, da je obstoja vredno zgolj, kar prinaša neposreden, izmerljiv profit, služila čemurkoli. To navidezno samoumevnost velja takoj razbiti: nikakor namreč ni res, da bi bila v denarju merljiva direktna uporabljivost edino, kar bi čemurkoli dovoljevalo obstoj, nasprotno: družbo dela za družbo, v kateri ima sploh smisel živeti, ravno "tiho tkanje duha" – Heglov termin, ki ga je v istem pogovoru omenila Alenka Zupančič –, ki v ozadju, na videz neopazno, ustvarja njeno ključno podstat in jo osmišlja. Ki iz puščave dela Maribor, če hočete. Slovenska družba ta čas ni niti od daleč podobna vsaj v osnovi prijaznemu, sprejemljivemu življenjskemu okolju. To je hudobna, licemerna, plehka, ohola, smisla in pomena izpraznjena družba, popolnoma podrejena diktatu denarja, kapitalskih presežkov, kšefta in profita, ki ne ceni ne znanosti ne umetnosti ne bazične humanosti in v kateri, ko gre za javno mnenje, mikrofone pod nos in minutažo v prajmtajmu pogosteje od kulturnikov dobivajo podjetniki. Ker v tej družbi šteje mnenje slednjih – in, skrajno perverzno, celo njihovo jamranje, ko jih dobijo po prstih. Vprašanje, zakaj že, ostaja neodgovorjeno.
