Rubrika Kontra je tokrat posvečena kulturi, konkretno (ne)subvencioniranju neinstitucionalne gledališke kulture. Danes jo zaključuje gledališki umetnik in nekdanji direktor zavoda Maska Janez Janša. Preberite tudi v zadnjem tednu objavljene prispevke urednika rubrike Marka Crnkoviča, direktorja Miniteatra Roberta Waltla, Večerove kulturne novinarke Melite Forstnerič Hajnšek in dramaturginje Alje Predan.
1. O strokovnosti, maščevanju in drugih razlogih
Odkod odločitev, da se število sofinanciranih organizacij v zadnjem štiriletnem obdobju zmanjša z deset na osem? Na osnovi kakšnih analiz? Ali ni dovolj dobrega na nevladni sceni uprizoritvenih umetnostih?
Je šlo za slabo notranje lobiranje? Je uslužbencem, odgovornim za glasbene, vizualne, intermedijske umetnosti bolj “mar” za njihova področja in so se bolj angažirali?
Oseba, ki ji je resno do področja, za katerega je odgovorna, bi naredila vse, da bi država javni interes v kulturi uresničevala z organizacijami, ki dobijo prestižno mednarodno nagrado za kulturo Princess Margriet, ki jo podeljuje Evropska kulturna fundacija (kot Mesto žensk); najvišje nagrade na nacionalnih gledaliških festivalih (kot Divjak/Maska); organizirajo največji mednarodni festival sodobnega plesa v Sloveniji (kot Cofestival/NDA); odpirajo evropsko prestolnico kulture v Novem Sadu (kot Živadinov/Delak); ali jih koproducirajo Dunajski slavnostni tedni (Ferlin/Emanat) …
Je šlo za maščevanje vodje sektorja za umetnost, ki je v preteklem štiriletnem obdobju neuspešno zagovarjala Ministrstvo na Upravnem sodišču in izgubila vseh pet tožb nevladnih organizacij proti Ministrstvu? Na letošnjem razpisu nobena od teh organizacij ni bila izbrana v sofinanciranje.
So se od Simonitija imenovani strokovnjak in strokovnjakinje vprašali — preden so se lotili razpisnega masakra —, zakaj se je ob 20-odstotnem zvišanju proračuna MK za enak odstotek znižalo število sofinanciranih organizacij v novem ciklusu sofinanciranja?
Sodobnost sodobne umetnosti je v tem, da proizvaja nekaj, kar bo šele postalo zanimivo. Sodobna umetnost je sodobna v tem, da v njej ni ničesar gotovega — razen nestrinjanja s časom, v katerem nastaja, z neenakostmi, izkoriščanji, manipulacijami in strukturami moči.
2. O tem, da SDS postavlja samo svoje kadre
SDS na vodilna mesta ali mesta z določeno odgovornostjo ni treba imenovati svojih ljudi. Če za opravljanje teh funkcij določi ljudi z vprašljivimi kompetencami ali brez njih, jim omogoči družbeno promocijo, ki je v normalnih razmerah ne bi bili deležni. Na ta način SDS proizvaja sebi lojalne kadre, ki bodo znali vrniti uslugo — ko jo bodo morali.
3. O tem kam gre naš/vaš denar
Enkrat za vselej: Ministrstvo sofinancira programe in projekte nevladnih organizacij — kar pomeni, da morajo nevladne organizacije razvijati znanja in sposobnosti pridobivanja dodatnih sredstev. To od njih nenazadnje zahteva tudi Ministrstvo sámo. Nevladniki lahko v najboljšem primeru dobijo znesek v vrednosti petih do šestih letnih bruto plač uradnikov, zaposlenih na MK.
4. O tem, da država ni zgradila ničesar za nevladnike
Ni res, da država po osamosvojitvi ni zgradila ničesar. Zgradila je infrastrukturo izjemno sposobnih in inovativnih ljudi. Temelji stavbe na Metelkovi 6 so res habsburški. Toda tisto, kar bajto drži pokonci, niso okupacijske enote propadlega imperija, niti enote JLA — ampak talenti, znanja, lucidnost, drznost, drža posameznic in posameznikov, ki znajo in ki si upajo komunicirati tisto, kar bi marsikdo povedal, a tega ne (z)more.
Kapital, ki ga je država zgradila na področju kulture, je človeški kapital. Ljudje so od nekod prišli in našli svoj prostor na zemljevidu. Sodobna kulturna politika bi bila izjemno vesela vsakega prodornega, drugačnega, pronicljivega dela, vsakega umetnika, ki bi vztrajal v drugačnosti svojega početja. Znala bi oplemenititi produkcijska, tehnična, zagovorniška in druga znanja, ki so jih razvili nevladniki.
5. O tem, da sodobna umetnost nikogar ne zanima oz. je nihče ne razume
Sodobnost sodobne umetnosti je v tem, da proizvaja nekaj, kar bo šele postalo zanimivo in kar odpira drugačne poti razumevanja. Sodobna umetnost je sodobna v tem, da čas, v katerem nastane, razpre za naprej in za nazaj. V njej ni ničesar gotovega — razen nestrinjanja s časom, v katerem nastaja, z njegovimi neenakostmi, izkoriščanji, manipulacijami in strukturami moči. Nestrinjanja z zatiskanjem oči, ki ga tudi (lepa) umetnost proizvaja.
Je šlo za maščevanje vodje sektorja za umetnost, ki je v preteklem štiriletnem obdobju neuspešno zagovarjala Ministrstvo na Upravnem sodišču in izgubila vseh pet tožb nevladnih organizacij proti Ministrstvu? Na letošnjem razpisu nobena od teh ni bila izbrana v sofinanciranje.
Ko kupiš vstopnico za sodoben umetniški dogodek, tvegaš. Ne veš točno, kaj te čaka. In v tem je stava sodobne umetnosti: odpeljati se tja, kjer so še vse možnosti odprte. Kar ni nič romantičnega ali vznesenega. To je nekaj, kar terja angažma. Nekaj, kar nam omogoča, da bi na svoja življenja in življenja drugih gledali drugače in jih spremenili.
Je to kaj drugače od življenja samega?
6. O tem, da naj bi bila sodobna uprizoritvena umetnost valilnica kadrov za institucionalno produkcijo
Nevladne organizacije niso nastale zato, ker so bila vrata institucij mladim zaprta, ampak zato, ker kulturne institucije nočejo ali ne zmorejo producirati vsebin in funkcionirati tako kot neinstitucionalna kultura. Recimo: Bojan Jablanovec je v 90. letih uspešno režiral po institucionalnih gledališčih, potem pa je radikalno prekinil ta sodelovanja in ustanovil Via Negativo — brez katere si ne moremo predstavljati tukajšnje gledališko dogajanje v 21. stoletju.
Ko smo na Maski pripravljali projekt Nine Rajić Kranjac Solo, je na vprašanje, zakaj hoče delati ta projekt na Novi pošti in ne v kakem veliko večjem in bolj sofinanciranem teatru, je odgovorila: “Ker tega nikjer drugje ne bi mogla narediti.” Tudi najbolj odmevne predstave Žige Divjaka (6 in Gejm) niso najbrž po naključju nastale na Novi pošti.
Argument, da so nevladne organizacije valilnice novih kadrov za institucije je prekratek, servilen in zastarel. Da ne govorimo o umetniških področjih, kjer javnih zavodov sploh (še) ni! V katerih javnih zavodih bi lahko nastala (in obstala) inter-novo-medijska umetnost, ali sodobno plesna produkcija?
7. O novih odločevalcih
Ključno vprašanje za nove odločevalce bo, kakšna je širša družbena vrednost nevladnih organizacij in kako si predstavljajo recimo Bunker, Mesto žensk ali Emanat čez 30 ali 40 let — če že vedo, da bo SNG Drama večna?
Nič se ne bo spremenilo, dokler kulturna politika ne bo omogočala drugačnih modelov sodelovanja, dokler ne bo spodbujala povezovanja in pretočnosti med javnimi in nevladnimi oblikami produkcije, dokler ne bo odpirala možnosti tretjih oblik kulturne produkcije …
Sedanja kulturna politika se vrača v obdobje prejšnje ureditve: s strani države oz. vlade nadzorovan javni sektor in še nekaj “valilnic novih kadrov” za zraven.
Janez Janša je gledališki ustvarjalec, nekdanji direktor Zavoda Maska in profesor na Universität der Künste v Berlinu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
