Tokratna rubrika Kontra je posvečena temi nacionalnega interesa in dilemi med domačim in tujim lastništvom. Po tekstih urednika rubrike Marka Crnkoviča in ekonomista dr. Bogomirja Kovača, je danes na vrsti dr. Jože P. Damijan, še en profesor z EF UL. Prihodnji teden sledita še teksta direktorja in glavnega urednika Financ Petra Frankla in antropologinje dr. Vesne V. Godina.
Vedno sem imel težave z nacionalnim interesom, opredeljenim z lastništvom gospodarskega subjekta. Natančneje, opredeljenim z lastništvom podjetja, ki ni naravni monopol in ne opravlja infrastrukturne dejavnosti. Običajno je šlo za poskus natega s strani posameznikov, da bi se izognili regulatorju tržne konkurence. Če gre za nacionalni interes, konkurenca in možnosti zlorabe tržnega položaja pač “niso pomembni”. Boško Šrot nam je nato vsem pokazal, da so bili naši strahovi več kot upravičeni.
Pri zgodbi o podržavljenju Savinih hotelov na Bledu, v Prekmurju in na Obali gre za podobno zadevo. Nekomu je v interesu, da te hotele obvladuje, zato je zagnal histerijo z nacionalnim interesom.
Savina hotelska zgodba izhaja iz tajkunskih poslov. Najprej poslov Boška Šrota, ki je “konsolidiral” pivovarsko industrijo in s tem za povrh dobil še Radensko in njeno hotelsko dejavnost.
Podobno se je dogajalo v zvezi s Savo, kjer so se sestavile različne tajkunske zgodbe od Bohoriča in Valanta do Bavčarja. Vsemu je skupno to, da so se tajkuni zaplezali s krediti in za seboj pustili turistična finančna pogorišča, ta pa so nazadnje pristala pod kontrolo Jamnikovega omrežja v Savi Turizem. Razen (morda) tistega dela, ki se nanaša na finančne terjatve do turističnih pogorišč, ki jih je kupil luksemburški sklad York. Pa tudi tam zgodba ni transparentna. Ne vemo namreč, v čigavem imenu je ta sklad upravljal svoj 43,2-% delež v Savi, ki je 95,5-% lastnica Save Turizma. Ne bi me presenetilo, če je šlo v ozadju za slovenski kapital.
Čemú tak hrup zaradi razprodaje “slovenskih turističnih biserov”? Gre za nedonosne hotele z nizko maržo in dodano vrednostjo. Kaj bi se spremenilo, če bi hoteli zamenjali enega manjšinskega lastnika z drugim? Večino bi še vedno kontrolirala država. Osnovni problem je v tem, da je šlo za finančna sklada in ne za strateška lastnika.
Biseri so lokacije, ne nedonosni hoteli
Kakorkoli: čeprav gre pri Savini verigi hotelov sicer res za hotelske zmogljivosti v slovenskih turističnih biserih, bi za Savine hotele same težko rekli, da so turistični biseri. Še več! Težko bi celo rekli, da gre za hotele, ki so v zadnjih petnajstih letih pokazali potencial, da postanejo turistični biseri. Ravno nasprotno.
Analiza, ki jo je naredil kolega Bine Kordež, kaže dvoje.
Prvič, celotni Savini hotelski verigi v zadnjih petnajstih letih ni uspelo povečati svojih prihodkov od osnovne dejavnosti. V vsem tem obdobju je ustvarjala prihodke na ravni med 95 in 100 milijoni evrov in denarni tok na ravni med 15 in 20 milijoni letno. Pri čemer večina denarnega toka (med 10 in 15 milijoni) — po letu 2015, ko Savini hoteli prikazujejo spet pozitivno poslovanje — izhaja iz amortizacije.
In drugič, Savini hotelski verigi v zadnjih petnajstih letih ni uspelo povečati dodane vrednosti v svoji dejavnosti. Bruto prihodki na nočitev so bili v zadnjih predkovidnih letih nominalno na isti ravni kot pred desetletjem in pol: okrog 65 evrov na nočitev. Enako je z dodano vrednostjo — ko od prihodkov odštejemo materialne stroške —, ki je bila v letih 2016–19 na isti ravni kot v letih 2006–09: med 12 in 14 evrov na nočitev.
Za primerjavo: Savini hoteli so ustvarjali neto maržo okrog 20%, konkurenčni Hoteli Metropol v Portorožu pa 30%. Če prodajaš nočitev v povprečju za 65 evrov na noč namesto za 100 evrov ali več, pač ne moreš pričakovati višjih marž.
Pri Savinih hotelih torej ne gre ravno za zelo donosne turistične bisere. Tudi kakšnih pomembnih investicij v izboljšanje zmogljivosti, ki bi omogočile doseganje višjih marž in donosnosti, v zadnjih petnajstih letih ni bilo. To je še nekako razumljivo za obdobje visoke zadolženosti, ne pa tudi za obdobje po letu 2015.
Čemú tak hrup?
Čemú torej tak hrup okrog tega, da ne smemo razprodajati “slovenskih turističnih biserov”? Čemú uveljaviti predkupno pravico pri prodaji 43-% deleža Yorka? Kaj bi se spremenilo, če bi ti hoteli zamenjali enega manjšinskega tujega lastnika z drugim tujim manjšinskim lastnikom? Večino bi namreč še vedno kontrolirala slovenska država.
V obeh primerih je šlo za finančni sklad kot lastnika — s tem, da je York luksemburški, drugi pa je madžarski. In zame je osnovni problem, da je šlo za finančna sklada in ne za strateška lastnika.
Strateški lastnik — torej podjetje iz iste panoge — ima interes dolgoročnega lastništva, zato v hotele investira, prenaša vanj uveljavljene prakse poslovanja in upravljanja, jih po potrebi specializira in razvija.
Finančni skladi tega interesa nimajo. Interes finančnih skladov je preprosto v tem, da kupijo poceni, počistijo in razkosajo podjetje in ga v treh do petih letih prodajo po trikratni ceni.
Če bi si res želeli spremembe, bi morali sprejeti poslovni načrt s ciljem dviga marže na 30%. Pripeljati profesionalno menedžersko ekipo. Zagotoviti 100 do 200 milijonov za investicije. Itd. Pa verjamete, da bo omrežje, ki trenutno obvladuje Savo, sposobno pripraviti takšen strateški načrt? In nato pristalo na zamenjavo? Jaz ne.
Samo dve opciji
Okej, država je poslušala narod in uveljavila predkupno pravico do Yorkovega deleža. In kaj zdaj? Kaj se bo spremenilo? Savine hotele je prej obvladovala 57-%, zdaj jih bo pa 100-%.
Dvomim, da se bo kaj spremenilo. Če bi si res želeli spremembe, bi morali v Savi Turizem sprejeti nov strateški poslovni načrt s ciljem dviga marže vsaj na 30%. Pripeljati profesionalno menedžersko ekipo iz tujine. Zagotoviti vsaj za 100 do 200 milijonov evrov novih investicij. Sprejeti novo turistično strategijo. Itd.
Pa verjamete, da bo SDH zagotovila takšna dodatna sredstva za investicije, da bo omrežje, ki trenutno obvladuje Savo — in ga bo tudi po volitvah —, sposobno pripraviti resen strateški poslovni načrt? In da bo nato pristalo na svojo zamenjavo? Jaz ne verjamem.
Kaj narediti? V bistvu obstajata samo dve resni opciji. Prva je konsolidacija Savinih hotelov z drugimi hoteli, ki so v lasti države, in jih potem dati na borzo. Torej razpršitev lastništva. Čeprav dvomim, da bi bil interes vlagateljev velik. Donos v hotelski dejavnosti je že sam po sebi nizek, v naših hotelih pa sploh.
Druga opcija pa je, da poiščemo strateškega kupca oz. kupce za posamezne sklope hotelov. Finančni lastniki definitivno niso dobri lastniki, kar smo videli tako v Savi kot pri Adrii Airways. In tudi država se v zadnjih petnajstih letih v Savinih hotelih ni izkazala kot dober lastnik. Preostane nam torej samo to, da pogledujemo za dolgoročnimi strateškimi lastniki.
Hoteli lahko imajo dobre ali slabe lastnike. Predvsem pa se je treba zavedati, da jih nihče ne bo nikamor odpeljal.
Dr. Jože P. Damijan je ekonomist, redni profesor na Katedri za mednarodno ekonomijo in poslovanje Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
