(KONTRA) Nacionalni interes: Domače in tuje lastništvo med sramom in ponosom

Večna dilema med domačim ali tujim lastništvom se mi je kot neekonomistu in neposlovnežu — in nepolitiku — vedno zdela abstraktna, ne pa tudi brezpredmetna. Če sem o tem že razmišljal, sem o tem razmišljal kot o nacionalnem ponosu, ki pa ga odkrito rečeno nikoli nisem čisto dobro (racionalno) razumel. Ker se mi zdi relativen in izmuzljiv. Uspešno gospodarstvo — torej takšno, ki ni samo donosno, temveč tudi družbeno koristno — je po eni strani pomembno za družbeno blaginjo, po drugi pa kolektivno psihološko tolažilno. Radi imamo domače. Veletrgovski slogani, ki se vsak po svoje šlepajo na rodno grudo, so reklamno gledano neumni in manipulativni, niso pa neresnični in netočni.

Moja izhodiščna teza je torej dvojna, trojna.

1. Domače lastništvo podjetij v različnih dejavnostih in panogah je lahko, a ne nujno v ekonomskem, tako imenovanem nacionalnem interesu države.
2. Domače lastništvo je praviloma tudi stvar nacionalnega ponosa, ta pa z ekonomijo nima opraviti prav nič (razen da se nanjo kar na lepem vsi spoznajo).
3. Ta ponos je prenekaterikrat kaj klavrn in da se na področju gospodarstva in lastništva vedno bolj pogosto spreobrača v sram.

Sram je nemara prehuda beseda. Recimo raje, da nam je marsikdaj nerodno. Upravičeno. Kar sledi, je torej seznam nacionalnih nerodnosti.

Ne samo gospodarstvo

Ne gre vedno in ne samo za gospodarstvo. Lahko je tudi kaj drugega. Meni je za začetek recimo nerodno, da živim v državi, v kateri nacionalna, javna televizija ob izbruhu vojne ne zna ali ne more producirati spodobnih informativnih, vojnoporočevalskih vsebin, in da potem prenaša simultano prevedene vsebine BBC. Da se množice na nacionalne nerodnosti navajenih navijačev za preporod TVS nad tem sramotnim “sodelovanjem” z materjo vseh javnih televizij celo navdušujejo, pa je že razlog za sram v dno duše. 

Toda pojdimo malo v polpreteklo gospodarsko zgodovino.

Debata o nacionalnem interesu se je prvič razvnela pred dvajsetimi leti, ko je zaradi nečesa tako trivialnega kot pivo izbruhnila pivovarska vojna. Bad guys so bili takrat Belgijci (Interbrew), danes pa Nizozemci (Heineken). No, niso več bad guys, ker nas to pač ne zanima več. Razen tega gre za strateškega lastnika, ki ve, kako se stvari streže.

Danes so bad guys Madžari. Ti so kot nestrateški in ljudskemu glasu politično neljubi lastnik hoteli odkupiti delež konglomerata slovenskih — torej na rodno grudo postavljenih turističnih kapacitet — od nekega drugega, ljudskemu glasu sumljivega, napol anonimnega in definitivno anacionalnega nestrateškega lastnika (finančnega sklada). Ta je po svoji strani zaenkrat še lastnik domačega, slovenskega, drugemu ljudskemu glasu politično neljubega nestrateškega lastnika. Zato je politično neljuba, a vendarle domača vlada urgentno ukrepala in milostno dovolila ali ukazala svojim lastniškim, upravljalskim, četudi nestrateškim institucijam, da ta delež odkupijo sami, da turistični nacionalni ponos ostane slovenski. Ker bi drugače postal madžarski. Ali ker je doslej bil luksemburški ali kakšen že.

Nalašč kompliciram, relativiziram, ironiziram. Ker to je komplicirano, relativno in ironično. Kar pa seveda ne pomeni, da nam ne sme biti nerodno, da Slovenci sami ne znajo imeti tega v lasti in upravljati, kot se spodobi.

Seznam nacionalnih nerodnosti

Seznam stvari, zaradi katerih nam je lahko nerodno, je dolg. Nerodno nam je lahko, da je Petrol odprodal svoje avtocestne restavraterske kapacitete Mövenpicku. So to storili zato, ker jim je bilo nerodno, da smo bili Slovenci še pred stoletjem ali dvema narod furmanov in gostilničarjev? Bog ve. Danes nam je lahko nerodno, da priznamo poraz pred Švicarji, ki to kao bolje obvladajo.

Nerodno nam je lahko tudi, da je propadla tovarna Rog. Ali da je propadla Mura. Je izdelovanje koles ali oblačil kakšna posebna kunšt? Seveda ne. Kunšt je kvečjemu oblikovanje koles in oblačil, pa seveda prodajanje in trženje. Ampak če to znajo recimo Kitajci (Flying Pidgeon) ali Nizozemci (Van Moof) in Španci (Zara), zakaj ne znajo Slovenci?

Seznam stvari, zaradi katerih nam je lahko nerodno, se nadaljuje z naštevanjem držav ali narodov, ki so Slovenijo in Slovence še ne tako davno občudovali kot zgled inovativnega in propulzivnega gospodarstva, podjetnosti, marljivosti, varčnosti in še česa. Še dvajset ali trideset let nazaj — da ne rečem petdeset — so bili Madžari, Čehi, Hrvati, Srbi tisti, ki so se od nas učili. Slovencem so zavidali ne samo politično, socialno in kulturno, temveč tudi gospodarsko drznost, treznost, iznajdljivost.

In danes? Danes kupujejo slovenska podjetja. Srbi kupujejo slovenske banke (Gorenjska banka) in telekomske ponudnike storitev (Telemach), Hrvati in Čehi so pokupili prehrambeno industrijo (Kolinska, Radenska).

Saj vem: radenska je še vedno radenska — ampak ali vam ni nerodno, da je radenska češka? In ali vam ni nerodno, da je pridevnik “češko” nekoč bil del slovenskega pogovornega besednjaka in da nas danes ne bi smelo čuditi, če bi v češčini obstajal podobno pejorativen pridevnik “slovensko”?

Kaj delamo narobe?

Kaj Slovenci delajo narobe? Zakaj imajo polna usta nacionalnega interesa — ali jih je celo sram, da ni nič naše (v narekovajih ali brez) —, sami pa ne naredijo nič konkretnega, da bi bilo drugače?

Slovenci ne znajo poskrbeti niti za blagovne znamke — ki so intelektualna lastnina —, kaj šele za knowhow, nepremičnine in dodano vrednost. Kot vsega hudega vajenemu Slovencu se mi zdi naravnost enigmatično, da Kraš (since 1911/1950) vzdržuje svoje znamenite blagovne znamke kot dorina, ledena kocka, bajadera in domaćica. Ima to kakšno zvezo z lastništvom? Morda: lastnik Kraša je Mesna industrija Braća Pivac (since 1952). In da ne bo kdo rekel, da je za to kriv komunizem oz. socializem. Tudi Hrvati so ga imeli.

Kaj pa slovenske blagovne znamke? S tovarnami (in delovnimi mesti) grejo k hudiču ali vsaj v pozabo in na tržno margino celo najznamenitejše. Rog in Muro sem že omenil. Naj naštevam naprej? Elan. Fructal. Alpina. Mont Metka. Rašica. (Pardon, ta še obstaja, samo prodajati ne zna. Bi kupili roza mikico s karikaturo muce za 150 evrov?)

In še za konec: zakaj tistih sto ali koliko najbogatejših Slovencev kdaj ne poskrbi za nacionalni interes? Morda zato, ker jih je utrudilo ukvarjanje s spakujočimi se mački in se danes pač raje izležavajo na kavčih, tapeciranih z bankovci? Zakaj je Pro Plus kupil Čeh (bog mu daj mir?) Kako mu je sploh ratalo obogateti? Kako je ratalo obogateti Šolaku in Kostiću? Ali slovenski bogataši nimajo tega zapravljivega, plenilskega — ali magari socializiranega “greed is good” nagona —, da bi svoj keš (ali kredit) investirali vsaj v kakšno majhno, domačo, nacionalno interesantno zadevo?

Komaj čakam, da preberem, kaj na to pravijo ekonomisti.