Kronika izgubljenega desetletja: Sistem, ki spremlja, kdaj zakašljamo, bi lahko sledil tudi našemu smehu

Da bi pregnal svoje največje strahove pred prihodnjim desetletjem, sem se odločil napisati turobno kroniko tega obdobja. Če se do decembra 2030 zaradi razvoja dogodkov te napovedi ne bodo uresničile, upam, da bodo takšne črnoglede napovedi imele vlogo pri spodbujanju k ustreznemu ukrepanju. Pred ukrepi, sprejetimi zaradi pandemije, se je zdela politika kot igra. Politične stranke so se obnašale kot športne ekipe, ki so imele dobre in slabe dneve, dosegale so točke za ligaške razvrstitve, ki so ob koncu sezone odločile, kdo bo sestavil vlado in nato storil skoraj nič. Nato je covid-19 pregnal ravnodušnost in razkril politično resničnost: nekateri ljudje imajo to moč, da drugim povedo, kaj je treba storiti. Leninov opis politike "kdo komu kaj počne" se zdi primernejši kot kadarkoli prej.
Do junija 2020, ko so se začeli ukrepi sproščati, je preživel levičarski optimizem s prepričanjem, da bo pandemija oživila moč države v imenu nemočnih, kar je vodilo do sanjarjenja o renesansi skupnosti in obširni definiciji javnih dobrin. Spomnil bi jih, da je Margaret Thatcher državo zapustila večjo, močnejšo in bolj združeno, kot jo je dobila. Za podporo trgov, ki jih nadzorujejo korporacije in banke, je bila potrebna avtoritarna država. Oblasti se niso tako nikoli obotavljale, da bi izkoristile masovno vladno posredovanje za ohranitev oligarhične moči. Zakaj bi pandemija to spremenila?
Covid-19 je skoraj terjal oba - tako britanskega premierja kot valižanskega princa, in celo najlepšo zvezdo Hollywooda. A med žrtvami je bilo veliko več revnejših in temnopoltih, kot je bilo prikazano. Ni bilo težko najti žrtev. Ni težko razumeti, zakaj. Nezadovoljstvo povzroča revščino, zaradi katere se ljudje hitreje postarajo in na koncu umrejo. V senci padanja cen, plač in obrestnih mer ni bilo nikoli verjetno, da bi duh solidarnosti, ki nas je med pandemijo pomirjal, prešel v uporabo državne moči za pomoč šibkim in ranljivim.