Petindvajsetega maja 1944 zgodaj zjutraj se je začela operacija Rösselsprung, v naših krajih znana kot desant na Drvar. Približno dvanajsttisočglava množica pripadnikov 500. padalskega SS-bataljona, v maskirnih uniformah in z nacističnimi insignijami, je napadla mestece Drvar v poizkusu, da ujamejo in likvidirajo Tita in tako spremenijo potek vojne na območju tedanje Jugoslavije. V operaciji je nemškim silam pomagalo neznano število domačih izdajalcev. Navkljub temu, da so v začetku presenetili partizanske enote in nekaj časa kontrolirali celotno območje mesta, desant na koncu ni uspel. Tita, Jovanko in psa Tigra so eksfiltrirali iz votline v pečini na obrobju Drvarja, kjer se je skrival, razočarani in besni napadalci pa so se morali zadovoljiti z znašanjem nad njegovo belo maršalsko uniformo, na katero so naleteli med preiskavo mesta pri nekem krojaču. Tisti, ki so vojno preživeli, so ob predaji svoje ravnanje skušali opravičiti, češ da je njihova dejanja vodilo domoljubje in da so samo izpolnjevali ukaze.
V zgodnjih popoldanskih urah 6. januarja 2021 je približno dvanajsttisočglava množica pristašev predsednika Trumpa, v maskirnih uniformah, živalskih kožah, z rogovi in v neprebojnih jopičih, napadla poslopje ameriškega kongresa v poizkusu, da podpredsedniku Miku Penceu preprečijo uradno razglasitev Bidnove zmage in tako spremenijo izid ameriških predsedniških volitev. Obstajajo sumi, da so napadalci imeli pomoč od znotraj, nekaterih policistov in članov kongresa. Navkljub temu, da je podivjana množica v začetku presenetila varnostne organe in vdrla v zgradbo, desant na Kapitol na koncu ni uspel. Podpredsednik Pence, ki so ga ob napadu z družino eksfiltrirali iz zgradbe, se je že nekaj ur po napadu vrnil v kongres in dokončal razglasitev rezultatov. Razočarani in besni napadalci so se morali zadovoljiti z odnašanjem govorniških odrov, računalnikov, razbijanjem pohištva in pretepanjem policistov, med katerimi sta dva izgubila življenje. Mnogi, ki so sodelovali v razgrajanju podivjane množice, ob aretaciji svoje ravnanje opravičujejo, češ da je njihovo ravnanje vodilo domoljubje in da so zgolj izpolnjevali predsednikova navodila.
Podobnosti med tema zgodovinskima dogodkoma je preveč, da bi jih lahko ignoriral nekdo, ki mu trivialne podrobnosti pomenijo toliko kot meni. Kar je v tej primerjavi najbolj zabavno, pa je, da je v Desantu na Kapitol vlogo Josipa Broza – Tita odigral Mike Pence. Mikey se je v nekaj urah sprehodil od bedaka do junaka. Konservativno ukrojena elegantna obleka, do zadnjega lasu urejena frizura, čvrst, v prazno uprt pogled, državniški pritisk zgornje čeljusti na spodnjo. Takšne drže politik ne pridobi čez noč, za to so potrebna leta trdega dela pred ogledalom. Po napadu na kongres se je Mike Pence cedil od odločnosti in načelnosti. Bil je videti kot nekdo, ki lahko brez povoda vzkipi, udari s pestjo po mizi in vzklikne “Krucifiks, so what!”
Donalda Trumpa in donaldov trumpov ne bi bilo brez Mika Pencea in mikov penceov
Mikovo držo so mnogi pozdravili. Naša Amy Klobuchar ga je po razglasitvi rezultatov pozdravila s kepico. Da je Mikey privolil v fizični kontakt z žensko, s katero ni poročen, je še en znak njegove nenadne in popolne preobrazbe. V dneh pred 6. januarjem je televizijski voditelj in komik Jimmy Kimmel dejal, da Pence ni bil pod tolikšnim stresom, odkar je zadnjič videl žensko v kratkih rokavih. Navkljub vsemu pa dvomim, da bo Penceov novi imidž politika z jajci in integriteto preživel strogo sodbo zgodovine. Vse do nedavnega - in najmanj zadnja štiri leta - je bil Mike Pence vse prej kot to. Hecno je, da je do karakternega preobrata prišlo šele, ko ga je v telefonskem razgovoru jutro pred napadom na kongres Trump ozmerjal s "strahopetno pičkico" (se opravičujem za vulgarnost, ampak gre za citat), ker si ni upal v šefovo korist prekršiti ustave. Mike Pence je postal načelen, ker mu drugega ni preostalo. Da bi preživel. Po letih vazelinskega vazalstva, opravičevanja, omogočanja in legitimiziranja vseh mogočih svinjarij ga je njegov dotedanji gazda stisnil v kot, si z njim obrisal organ ali dva in ga kot umazano cunjo zabrisal v pobesnelo množico. Mikov etični preblisk ne more izbrisati madeža mnogih let, v katerih je s poudarjanjem svojih krščanskih vrednot služil kot alibi nekomu, ki desetih božjih zapovedi ni zmožen niti prebrati, kaj šele razumeti, ker ne omenjajo njegovega imena in ne govorijo o njem. Mike Pence ni le podpredsednik, je tudi podpolitik, nekdo, ki ne dosega higienskega minimuma integritete, potrebne za funkcijo, ki jo zaseda. Mike Pence je politik, ki je bil pripravljen zapostaviti svoje vrednote in svoj ugled, da nekomu drugemu omogoči zlorabo oblasti na način in s cilji, ki te vrednote kršijo in ponižujejo. Mike Pence je ponavljal Trumpove laži o ukradenih volitvah, ki so na koncu povzročile nasilje. Donalda Trumpa je podpiral in opravičeval, ko je ta materam odvzemal otroke in jih zapiral v kletke. Ob strani mu je stal, ko je Trump po umoru med rasističnimi demonstracijami v Charlottesvillu izjavil, da so "dobri ljudje na obeh straneh". Pence ni zinil niti besede, ko je Trump ukazal nasilni razgon mirnih demonstracij proti rasizmu, zato da bi se pred cerkvijo lahko slikal z narobe obrnjeno Biblijo. Pence, od krščanskih vrednot prekipevajoči konservativec, je bil tiho kot miš, ko se Trump hvalil, da lahko ženske nekaznovano grabi po tistem delu telesa, s katerim je na koncu označil tudi njega.
Molčal in asistiral je, ko je Trump hotel koronavirus spirati z varikino, in kasneje, ko se je nehal ukvarjati z epidemijo, ki je pomorila štiristo tisoč Američanov. Pence je postal načelen šele takrat, ko je gazda zahteval, da se zanj vrže pod vlak, po zavrnitvi pa nanj nahujskal drhal, ki ga je iskala po stavbi kongresa, nekateri med njimi z namenom, da ga obesijo na prvo drevo.
Ob vsesplošnem zgražanju nad obnašanjem odhajajočega ameriškega predsednika ne gre pozabiti na odgovornost tistih, ki so mu pomagali, da je sploh prišel na položaj in na njem ostal. Donalda Trumpa in donaldov trumpov ne bi bilo brez Mika Pencea in mikov penceov. Ponovnega vzpona avtoritarnega, nacionalističnega populizma, ki na koncu lahko vodi v prizore, ki smo jim bili priča na Kapitolu, ne bi bilo brez kolaborantov, ki iz oportunizma, intelektualnega deficita ali pokvarjenosti avtoritarne populiste omogočajo, podpirajo in opravičujejo. Večina omogočevalcev je prepričanih, da imajo stvari pod kontrolo. Trdijo, da je lahko volk sit in načela cela. V zvijačo, da se iz padajočega dvigala lahko rešiš tako, da skočiš v zrak, tik preden trešči ob tla, verjamejo samo zelo majhni otroci in politiki brez sramu. Mike Pence ima pravzaprav srečo, da ga je njegov gospodar na koncu dobesedno prisilil v integriteto. V primerjavi z drugimi podpolitiki ima zaradi tega vsaj drobceno možnost, da se v zgodovino ne bo zapisal zgolj kot pucflek in slabič. Kar je več, kot lahko pričakujejo tisti, ki ostajajo v dvigalu in nadaljujejo desant v moralno dno.
