Nedavno je tednik Demokracija objavil zapis, v katerem je avtor ljudi drugih ras primerjal s škodljivci in plevelom, ki ga je treba iztrebiti. Če potegnem zgodovinsko vzporednico, ki je v tem primeru gotovo na mestu, bi spomnil, da je Julius Streicher, glavni in odgovorni urednik nacističnega Der Stürmerja, zaradi podobnega pisanja končal na nürnberškem sodišču. Ali je tudi Streicher sodnike prepričeval, da je šlo zgolj za satiro, mi ni znano. Na vprašanje, ali zapis v Demokraciji dosega prag za kazenski pregon sovražnega govora, bodo odgovorili tožilci. Ta prag v demokratični družbi mora ostati visok. Ne glede na njihovo odločitev pa je jasno, da smo priča novi etapi v banalizaciji zla. Primerjanje ljudi z zajedavci in plevelom se sovraštva loteva na strateški in dolgoročen način. Dehumanizira bodoče žrtve, zato da bi postopoma zmanjšal družbeno inhibicijo do nestrpnosti ali celo nasilja nad njimi. Tudi holokavst se je začel tako, da so ljudi najprej trenirali kot lovske pse, zato da so se postopoma navadili na kri. Ko so zakurili peči v krematorijih, je bila večina "navadnih ljudi" že pripravljena gledati vstran, če ne celo sodelovati. Če je šlo v članku v Demokraciji za satiro, kot trdijo nekateri, potem predlagam, da to besedo odslej pišemo drugače.
V luči resnosti tega, kar se je zgodilo, sem bil iskreno vesel in olajšan, da se je od zapisa distancirala tudi vladajoča stranka, obenem tudi solastnica založbe, ki Demokracijo izdaja. Prav gotovo gre za higienski minimum politične odgovornosti in spodobnosti v odnosu do najbolj temeljnih ustavnih in civilizacijskih vrednot. Sporočilo stranke SDS, ki je zapis v Demokraciji obsodilo, je ponudilo tudi redko priložnost za enotnost v slovenskem političnem in javnem prostoru, do česar pa žal na koncu vendarle ni prišlo. Špilferderber, naj mi predsednik oprosti štajerizem, je bil paradoksalno ravno največji entuziast te enotnosti, ki je ob tem najnovejšem rasističnem izbruhu, kot že tolikokrat v preteklosti, ponovno ostal oglušujoče tiho.
Poteza stranke SDS je vsekakor dragocena, a ta dragocenost potrebuje za učinek tudi doslednost. In tu se zadeve zapletejo. Najprej gre za doslednost v odnosu do medijev. V odzivu na članek je stranka poudarila, da kljub temu, da so lastniki dela založbe, ki izdaja Demokracijo, "ne vplivajo na njihovo uredniško politiko". Če imajo takšen odnos do medijev, v katerih so solastniki, bi bilo še toliko bolj pomembno, da se posegov in pritiskov vzdržijo tudi v odnosu do medijev, predvsem javnih, v katerih ne stranka ne vlada nimata nikakršnih lastniških pravic. Paradoksalno imajo v Sloveniji pogosto ravno tisti, ki najglasneje udrihajo po avtoritarni polpreteklosti, največ težav v razumevanju dejstva, da v demokraciji vlada ni lastnik države, družbenih podsistemov in vsega javnega, temveč je zgolj upravitelj, ki svojo vlogo opravlja na podlagi mandata, ki ga dobi na volitvah, pod pogoji in v okviru omejitev, ki jih v zaščito javnega interesa določajo zakoni in ustava. To nerazumevanje je boleče ilustrirala nedavna izjava o tem, kako morata STA in Zlatko upoštevati "skupna pravila", dokler živita pod "našo" streho. To je odraz iz anonimnosti katapultirane nevedne oblastniške oholosti, ki so jo naša obsedenost s politiko novih obrazov in preplitki kadrovski bazeni pripeljali v parlament.
Več doslednosti bi bilo pričakovati tudi v odnosu do ravnanja posameznikov znotraj kroga pristašev in članov vladajoče stranke, ki jim v odnosu do temeljnih ustavnih vrednot prepogosto spodrsne. Z drugimi besedami, če se stranka želi iskreno distancirati in obsoditi diskriminacijo na podlagi vere, rase, spola in spolne usmerjenosti, potem bi lahko na primer po opolzkih prstkih krcnila tudi tviteraša za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade. Ta očitno, kot pravijo Američani, ni dobil okrožnice o strankinem distanciranju od rasne nestrpnosti. Vsekakor bi se morala tudi odločneje postaviti po robu posameznikom v vrstah njenih podpornikov, ki podžigajo nestrpnost do ljudi, ki so po rodu iz drugih delov bivše države, jim odrekajo državljanske pravice in jih naganjajo "domov". Politika, ki si iskreno prizadeva za nediskriminacijo in spoštovanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva, bi morala odločno podpreti vse tiste akterje, ki v družbi delujejo v smeri uresničevanja in zaščite teh vrednot, pri tem mislim predvsem na nevladne organizacije, ne pa, da jih stigmatizira in jim otežuje delovanje. Če stranka SDS in njeno vodstvo v zavračanju diskriminacije in rasizma mislita resno - in iskreno upam, da je tako -, potem morata temu prilagoditi svojo komunikacijo v celoti. Twitter ni in ne more biti zapik in alibi za pobalinsko in neodgovorno komuniciranje.
Twitter ni in ne more biti zapik in alibi za pobalinsko in neodgovorno komuniciranje
Politično stranko, ki se želi distancirati od družbenih patologij, za katere smo upali, da so v Evropi dokončno premagane, bi morala skrbeti demonizacija Georgea Sorosa, ki se je že tako udomačila, da je skoraj ne opazimo več. To je zelo skrb vzbujajoč znak normalizacije diskurza, ki temelji na antisemitskih vzorcih in predsodkih o mednarodnih zarotah bogatih judovskih finančnikov. Ena osrednjih antisemitskih tem v zgodovini je trditev, da Judje predstavljajo zlobno globalno kabalo, ki z umazanim denarjem iz ozadja rovari proti poštenim, dobrim, nejudovskim ljudem. Zelo pogosto se v antisemitskih sporočilih Judje ne omenjajo z imenom, ampak se uporabljajo vzorci, kodne besede in simboli. Kako daleč sega ta banalizacija antisemitizma, kaže intervju z Lauro Towler, britansko antisemitko in belopolto supremacistko, ki je bil septembra letos objavljen - kje drugje kot v Demokraciji. V pogovoru, ki ga je kasneje prenesla tudi spletna stran stranke SDS, namestnica direktorja organizacije Patriotska alternativa potoži, da "Judje prevladujejo na pomembnih položajih v vladi in v medijih, prek katerih se zavzemajo za odprte meje". To je zagata, ki jo povzroča nekonsistentna načelnost. Stranka, ki se je ogradila od "glose" v Demokraciji, bi se morala ograditi tudi od stranke, ki na svoji spletni strani objavi intervju z Lauro Towler. Mimogrede, ob Sorosa se je nedavno obregnil tudi predsednik stranke in ameriškemu finančniku judovskega rodu na twitterju zabrusil, da naj se "ne vtika v EU in Evropo", saj naj bi bil njegov "umazani denar za tako imenovane nevladne organizacije poglaviten vir konfliktov na kontinentu". Seveda mi na pamet ne pade, da bi trdil, da je gospod predsednik antisemit ali belopolti supremacist, bi mu pa vendarle svetoval, naj je v svoji komunikaciji previdnejši in zmernejši. Nepremišljeno ponavljanje zelo problematičnih sposojenih diskurzov o Sorosevih mednarodnih zarotah ali pa o kulturnem marksizmu - "konceptu", ki je navdihnil Breivikov morilski pohod na Utøyo - lahko ne dovolj poučenega opazovalca nehote zapelje k vtisu, ki bi se mu nekdo, ki se iskreno želi distancirati od rasizma in podobnih družbenih patologij, gotovo želel izogniti.
Na koncu bi ne glede na nekatera vprašanja in pričakovanja, ki seveda ostajajo, želel ponovno pozdraviti, da je po objavi v Demokraciji vendarle prišlo do strankine obsodbe rasne nestrpnosti in vseh drugih oblik diskriminacije. To daje upanje, da bomo v Sloveniji, z vsemi našimi razlikami in nestrinjanji, ki so v demokraciji normalni, v prihodnosti morda le dosegli konsenz glede osnovnih vrednot, ki jih pluralistična, moderna, varna, uspešna in odprta družba narekuje in potrebuje. Zato je obsodba rasizma s strani stranke SDS pomembna in pozitivna. Modri kitajski filozof Lao Tzu je izjavil, da se tudi pot tisočerih milj začne s prvim korakom. Glede na to, kje smo danes, upam, da bo na koncu prehojena prav vsaka izmed njih.
