Upam, da mi ne boste zamerili, da tokrat pišem o sebi in o davnih časih, ko sem bil tudi sam dijak. Tega ne počnem zato, ker bi bile moje izkušnje nekaj izrednega in posebnega, ampak prav nasprotno, zato ker v mnogočem odslikavajo duh tistega časa in stvari, ki so jih doživljali in počeli mnogi mladi v zadnjih letih bivšega režima, takrat, ko sta bivša skupna država in njen družbenopolitični sistem še životarila, a že začela veneti in dobivati vonj, kot zelenjava, ki je predolgo v hladilniku.
V svojih dijaških časih sem počel kar nekaj zabavnih stvari. Sodeloval sem, sicer le bežno, tako v obrambnem kot v marksističnem krožku. Motiv je bil brechtovski. Krožek je orožje, včlani se.
K vpisu v prvega me je, skupaj z nekaterimi prijatelji, napeljalo zabavanje nad novim profesorjem predmeta temelji splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Ta je, frišno diplomiran, na Šubičevo gimnazijo prispel s FDV-ja in potem promptno ustanovil še krožek, ker so mu bile redne ure verjetno premalo za vse družbenopolitične in obrambne modrosti, ki jih je želel prenesti na mlade nadobudneže. Kdor misli, da pouk obrambe ne more biti zabaven, še nikoli ni poslušal, kako se po dolenjsko puška M48 "perštima za rastaut". Naše izvenšolsko druženje smo začeli z obiskom tacenske kadetnice, v kateri je imel naš pedagog veliko znancev in prijateljev. Naslednja in tudi zadnja izkušnja pa je bilo streljanje z zračno puško na terasi zgradbe, ki leži le streljaj daleč od poslopja tedanje republiške skupščine, danes državnega zbora. Le streljaj daleč, mi pa z zračno puško v roki. Verjetno si predstavljate, kaj se je zgodilo. "Pink!" je odzvanjalo od oken na drugi strani ulice. "Pink!", dokler se mentor ni zavedel, kaj počnemo, in nam zagrozil s prihodom ljudskih miličnikov. Krožek smo zapustili, obrambne aktivnosti pa je bil odsihmal prisiljen prenašati na mamine fantke, ki se želijo igrati z orožjem.
Sodeloval sem tudi v marksističnem krožku. Tja smo se, spet v skupini z nekaj starejšimi dijaki, vključili naklepno, da bi prevzeli urednikovanje nad šolskim glasilom, ki ga je ta krožek izdajal. Zgodba je trajala leto ali dve, povzročila nemalo prahu, veliko zabave in nekaj prepovedi. Ena od njih je sledila uredniški odločitvi, da v solidarnosti do dogodkov na drugem koncu takratne bivše države naslov spremenimo v Glasilo članov MarKosovskega krožka. Pred hujšimi posledicami nas je ubranilo predvsem dejstvo, da je, bolj ali manj odkrito, z nami solidarizirala večina profesorskega kadra, najpomembnejša pa je bila podpora našega mentorja, legendarnega učitelja in DJ-a Alberta Avguštinčiča. Je pa takratna ravnateljica, verjetno na zahtevo tistih "od zgoraj" ali pa od strahu pred njimi, na zagovor poklicala moje starše. Tja sva šla z očetom in mirno je poslušal ravnateljičino pridigo o tem, kako ne kažemo primerne družbenopolitične usmerjenosti, ves čas kritiziramo in imamo neke svoje ideje. Ko je zaključila svoj nagovor o pomembnosti odraščanja in prevzemanja odgovornosti, je vstal, me potrepljal po ramenu, prijazno odvrnil "hvala bogu, da so taki" in odkorakal iz pisarne. In to je bilo to. Razen da sem nekaj dni kasneje dobil ukor. Morda iz maščevanja, morda pa zato, ker so me na ženskem stranišču zalotili pri kajenju. V čevljih.
Kdor ne pozna drugega kot argument moči in oblasti, še posebno v odnosu do mladih, bo prej ko slej osramočeno zrl v tla
Opogumljen s podporo staršev, sem družbeno angažiranost in teženje nadaljeval tudi potem, ko je bila pred cunamijem usmerjenega izobraževanja bežeča Šubičeva gimnazija za nekaj let pregnana v zgradbo gimnazije Poljane. Marksističnega krožka tam nismo več potrebovali, saj smo ustanovili novo šolsko glasilo Besneči Orlando. Tudi ta je doživel kar nekaj dram, vključno z naslovnico, na kateri je bila ilustracija bombardiranja šolske zgradbe, predvsem pa škandal po objavi intervjuja z eno od profesoric, ki je bila znana po svojem odločnem in pogosto precej agresivnem odnosu glede dijaškega pitja in kajenja. V retrospektivi gospe priznam plemenitost namenov, ne pa tudi njenih metod. Ker je zahtevala, da intervju avtorizira, smo poleg njega objavili tudi uredniški komentar, ki sem ga napisal sam. Objava je dvignila veliko prahu, tovarišica profesorica je besna zahtevala javno opravičilo in družbenopolitične sankcije. "Matjažu Grudnu in sodelavcem naj se prepove tako in podobno pisunstvo, zadevo pa obravnava po liniji ZSMS kot prestopek," je grmela.
Po burnem sestanku uredništva, na katerem je bilo pokajenih kar nekaj cigaret in popito tudi kakšno pivo, in po posvetovanju z mentorjem Borutom Šukljetom, ki se je odločno postavil na našo stran, sem objavil odgovor na odgovor. "Prepričan sem, da je kritika in iskanje rešitev žgočih problemov zame, kot člana mladinske organizacije, pravica in dolžnost, zato trdim, da je zahteva, da se 'zadevo obravnava' po liniji ZSMS kot prestopek, smešna in le še en dokaz, da se skuša mladinsko organizacijo izkoristiti kot sredstvo, da se nekaterim zamaši usta. Rešitev problema lahko dosežemo le z odprtim, poštenim pogovorom, ne pa podtikanjem, izrabljanjem svojega položaja in zahtevami po javnem opravičevanju. Spopadajmo se z močjo argumenta, ne pa z argumentom moči, spoštovana tovarišica." Bilo je leta 1983.
Enega od mojih člankov, kritiko obsodbe na smrt, ki je na prvostopenjskem sodišču doletela serijskega morilca Metoda Trobca, je ponatisnila tudi študentska Tribuna. V tistem obdobju sta jo urejala Aleš Debeljak in Marcel Štefančič, takrat še dobesedno junior. Prav Marcela sumim, da je bil zaslužen za ilustracijo velikega rdečega moškega organa, s katero so likovno opremili moj prispevek. Obdobje sodelovanja s Tribuno je gotovo tisto, ki me je v mladostniškem odraščanju - prehodu v odraslost, če želite - najbolj zaznamovalo. Ne le zaradi ne ravno jezuitske atmosfere, ki je vladala v uredništvu, nepozabnih zabav in ponočevanj, ampak tudi zaradi preskoka v moji družbeni angažiranosti. Raziskovali smo nečednosti v škofjeloškem avtobusnem podjetju in pisali o krizi na Bližnjem vzhodu. "Begin begun" je bil naslov mojega intervjuja s predstavnikom palestinskih študentov v Ljubljani. In seveda so nas spet prepovedovali. S tožilci in policijo smo se igrali kot miši z mačko in se z zaposlenimi v tiskarni Ljudske pravice dogovarjali za zgodnejši začetek tiska - tožilec namreč ni smel izvršiti odločbe o zaplenitvi, dokler ni bil stiskan najmanj en fizični izvod. Potem smo tistih nekaj sto na skrivaj natisnjenih izvodov naložili v fička in se odpeljali v prostore Tribune v Kazini, si jih razdelili in odšli prodajat na ljubljanske ulice. Ljudje so seveda vedeli, da je bila Tribuna ponovno zaplenjena, kar je izjemno ugodno vplivalo na prodajo. Ne bom pozabil, kako sem stal pred knjigarno v Konzorciju, ljudje so se pulili za vsak izvod, tam za stebri pa sta se skrivala udbovca v dežnih plaščih in me mrko opazovala.
Najbolj presenetljivo pri vsem je bilo to, da je pri tem tudi ostalo. Ni bilo robo-miličnikov, ki bi nas popisovali, ne plačilnih nalogov ne pozivov na sodišče. V zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja in v bivši državi, v tistih svinčenih, nesvobodnih časih, je bila kritična družbena angažiranost dijakov in študentov v Sloveniji sicer deležna nekaj graje, a tudi veliko strpnosti, predvsem pa podpore. Še bolj je to prišlo do izraza nekaj let kasneje, ko smo skupaj stali in protestirali na Roški. Večina ljudi, vključno s tistimi v režimskih funkcijah, se je takrat že zavedala, da se bodo časi spremenili, ker sta avtoritarnost in nesvoboda na koncu vedno poraženi. In ko se to enkrat zgodi, se moramo vsi pogledati v ogledalo in živeti sami s seboj. Tako je to bilo takrat in tako je tudi danes. Kdor ne pozna drugega kot argument moči in oblasti, še posebno v odnosu do mladih, bo prej ko slej osramočeno zrl v tla.