(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Edinost, sreča, sprava

Edinost, sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo. Hrepenenje po enotnosti je del slovenskega nacionalnega genoma. Vsaj v poeziji in teoriji. V praksi se pogosto zdi, da Prešernovega verza ne uspemo prebrati do konca. Slovenci smo obsedeni s preseganjem delitev in razlik. Nočemo se deliti na leve in desne, na partizane in domobrance, na naše in vaše. Prisegamo na razvojne in projektne vlade, nestrankarsko politiko, preseganje "ideoloških" tem in podobno. Da se ne bomo delili, da bomo čim bolj enotni. Ker nas je tako malo. Samo milijon nas še živi. Če bi o slovenskem razumevanju pluralistične demokracije snemali videospot, bi bil za glasbeno podlago primernejši Agropop od Katie Melua. Sam mislim, da problem Slovencev ni toliko v tem, da smo preveč razdeljeni, ampak da se ne znamo civilizirano deliti in pri tem živeti skupaj, sodelovati, se spoštovati, se pogovarjati, se strinjati ali ne strinjati, predvsem pa imeti pravico razmišljati eni tako in drugi drugače. Brez razlik ni pluralizma. Brez pluralizma ni demokracije. Res pa je, da je mogoče razumeti razočaranje javnosti nad politiko. Po tridesetih letih se včasih zazdi, da imamo namesto delujoče demokracije ritualiziran medplemenski spopad, v katerem so žaljivke legitimni politični diskurz, načela, volilni programi in zaveze pa zgolj nepotrebna ovira političnemu oportunizmu. Ampak tribalizma se ne bomo znebili, če bomo dve plemeni združili v eno samo. Civilizirana demokratična družba temelji na odgovornosti, politični kulturi in na skupnih vrednotah, v okviru katerih smo lahko različni in razdeljeni do mile volje. Teh skupnih vrednot si ni treba izmišljevati. Pred tridesetimi leti smo si jih zapisali v ustavo.
Del železnega repertoarja slovenske politične folklore je tudi zahteva po koncu delitev na naše in vaše. Se strinjam. Deloma. Koncept naših in vaših implicira lastninski odnos nekoga nad nekom. Družbo, v kateri smo pravico do samostojnega razmišljanja in odločanja odstopili v upravljanje nekomu drugemu. Tistemu, čigar smo. A v preseganju razlik med našimi in vašimi velja biti previden, saj se nam sicer lahko zgodi, da bom na koncu vsi, kot nekoč, spet njihovi, le da bodo oni tokrat morda drugi. Kaj pa, če bi za spremembo vendarle poizkusili drugače, z družbo, v kateri je vsakdo lahko najprej svoj?