Tu quoque Brute fili mihi?! Od Marka Crnkoviča, ki sem ga do te, tako naslovljene kolumne cenil kot še redko koga od kolegic in kolegov na plačilnem seznamu naših treh osrednjih dnevnikov, česa takega nisem pričakoval. Vedel sem, da je rad izzivalen, pogosto sarkastičen, a vselej sem ga imel za pronicljivega, odpornega do režimskih narativov, odprtega za alternativne poglede. Še eno izmed tistih peres torej, ki jih moramo "levičarski slovenski intelektualci" umestiti med nam in našim prizadevanjem sovražna. Pa ne samo to, tudi površen, skorajda diletantsko, zagotovo politično navdihnjen izpade v tej svoji kolumni. Da ga mir ne zanima, da ne najde ene besede nam v prid, da ne bere, kdo smo ti 100 in več "nebodigatreba", ki pisarimo pozive k razumu ob vojni v Ukrajini, ki opozarjamo, da dlje ko ta traja, več bo mrtvih, krvi, razdejanj, razseljenih, manj bo Ukrajine in bliže bomo neposrednemu spopadu Zahoda, z nami vred, z Rusko federacijo, je pač njegova pravica. Sicer ne razumem poante v samem naslovu, da je "svet iz tira", kot da smo ga mi, mirovniki, iztirili?!
Toda da si sposodi Donalda Trumpa, da bi nas diskvalificiral, je podlo in butasto, nevredno njegovega slovesa. Nismo mi, ki mislimo o Ukrajini isto kot "koruptivni, perverzni, neoliberalni, lunatični" Trump. Prej bi rekel nasprotno, da on misli kot mi. No, bodimo realni in manj šaljivi. Trump ima svoje interese in kalkulacije, za nas niti slišal ni in ga od male Slovenije zanima morda samo to, da ga Melanija, znova kot prva dama, pospremi v Belo hišo, a ve, da njegovim poslom konfrontacija s Putinom, Bog ne daj jedrska, ne koristi, kot ne koristi vsa ta evropska in svetovna negotovost.
Naj spomnim Crnkoviča, da smo prve mirovniške apele, ki so zagotovo antimilitaristični in kritični do ZDA, Nata in EU, a vse prej kot "razumevajoči" do Rusije (vsakič smo jo obsodili za to, kar je storila 24. februarja 2022!), spisali in odposlali državnemu vrhu že takoj, ko je postalo vsaj nam jasno, da ukrepanje Zahoda proti Kremlju (prekinitev stikov, sankcije, oboroževanje Ukrajine) ni bilo pravo, da je škodovalo predvsem nam Evropejcem in Putina niti slučajno odvračalo od cilja ali ciljev, ki si jih je bil zadal. Takrat sta bili Donaldu Trumpu Ukrajina in vojna zadnja briga. Romal je po sodiščih zaradi napada svojih privržencev na Kapitol, utaje davkov, porno zvezdnice Stormy Daniels in še česa.
Seveda, kritični, in to ostro, smo bili in ostajamo tudi do ZDA in Nata, ki bi agresijo in vojno lahko preprečili, če bi nekoliko bolj taktno odgovorili na Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa vzhodnega, rusko govorečega dela Ukrajine.
No, od takrat sta minili že več kot dve leti, in kje smo danes, Crnkovič? Pri 22 odstotkih okupiranega ukrajinskega ozemlja, nekaj ga je ruska Duma tudi že anektirala, pri iluzornem pričakovanju ruskega poraza, pri na desettisoče mrtvih, pri milijonih Ukrajink in Ukrajincev, razseljenih po Evropi in svetu, pri desetinah milijard evrov evropskih davkoplačevalcev, vrženih v ukrajinsko-rusko kri in v ukrajinsko blato. In najbolj zastrašujoče je, da smo tik pred neposrednim spopadom dvojčka Nato/EU z Rusijo.
Dva od naših mirovniških korakov sta podpisala, enega celo kot prvopodpisana, nekdanja predsednika republike Milan Kučan in Danilo Türk. In skoraj vse doslej imena, kot so Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček, Vesna Godina, Bogomir Kovač, Mojca Drčar Murko, Maca Jogan, Svetlana Slapšak, Danijel Rebolj, Matjaž Kmecl, Jože Pirjevec in še in še … Imena, ki jim "velekolumnist" Večera, za kakršnega se je v tej kolumni pokazal, ne seže niti do kolen. Pa brez zamere.
Aurelio Juri, Koper
