"To je posnetek iz enega od švedskih mest. Azilanta se vozita na motorju in streljata z brzostrelkama, nakar se mirno odpeljeta dalje. Podobno se v Evropi dogaja skoraj vsak dan."
Tako se je nedavno začel prispevek informativnega programa poljske javne televizije. Veste, kaj so uporabili za ta "prikaz dejstev"? Posnetek ene od Netflixovih švedskih serij. Da, prav ste prebrali. In ne, očitno se niso opravičili. Zakaj bi se? Pomembno je le, da posnetki ustrezajo narativu vladajoče stranke PiS. Migrantske teme se strankam, kot je PiS, vselej obrestujejo, a v tej zgodbi niso ključni migranti. Ključen je prikaz stanja na Švedskem. V liberalni državi. Jedrni Evropi, ki poskuša z "nadnacionalno tvorbo" EU izmakniti suverenost Poljski.
EU je vedno bolj priljubljena tarča napadov glavnih akterjev iliberalnega populizma, revolucionarnega obrata sodobnega konzervativizma, kar se kaže pri, denimo, izmišljenih propagandnih oglasih o rasti cene elektrike zaradi evropskih programov. Delovanje populističnih vlad pogosto spodbudi Unijo k zakonodajnim predlogom. Prihajajoči akt o medijski svobodi, recimo, bo nastal prav zaradi podrejanja zasebnih in javnih medijev. Toda politične podreditve medijev so zgolj en segment, ki razkraja v državah s populističnim avtoritarizmom. Podobno se dogaja v sodstvu, tožilstvu, regulatornih agencijah, kulturnih ustanovah … Vse za ohranitev koruptivnega režima. S tem da so avtoritarni elementi le sredstvo za doseg ciljev: običajno kleptokracije in klientelizma.
Iliberalna paranoidna politika, ki v nasprotnikih nujno vidi sovražnike, ne more nikoli biti združljiva z demokracijo. Ali kot pravi novinar Nick Cohen: če uničenje nasprotnikov pomeni uničenje demokracije za ceno oblasti, je elita pripravljena, da to ceno plača prebivalstvo.
Dodaten problem pa nastane, ko se to zgodi v politični skupnosti s skupnimi zakoni in prerazporeditvijo sredstev davkoplačevalcev iz vse EU. Ne samo da moramo zakonodajalci ob oblikovanju zakonodaje vedno razmišljati o morebitni zlorabi dobronamernih predlogov, temveč moramo zaradi vztrajnega podrejanja družbenih sistemov v nekih državah članicah izumljati nove regulacije. Ena najbolj politično perečih je tista o pogojevanju z vladavino prava, ki lahko državam zamrzne sredstva iz evropskih strukturnih skladov.
V sredo naj bi Sodišče EU razglasilo, ali je omenjena regulacija v skladu z evropskim pravnim redom. Presojo sta vložili - nepresenetljivo - Madžarska in Poljska. Sama odločitev sodišča ne bo zanimiva, saj se je ves čas pričakovala potrditev veljavnosti zakona, a je vendarle prelomna. Namen vložitve presoje je bil namreč zgolj in samo politični manever, ki omogoča zavlačevanje sprožitve tega mehanizma. V Evropskem parlamentu smo si dolgo prizadevali zanj, pravzaprav je bilo njegovo sprejetje naša glavna zahteva med pogajanji o EU-proračunu ter Skladu za okrevanje in odpornost. Na drugi strani sta Madžarska in Poljska v primeru sprejetja omenjenega mehanizma EU izsiljevali z nepotrditvijo celotnega proračuna, kar je povzročilo nemalo nestrpnosti in celo iskanja rešitev v ločenih finančnih programih, na koncu pa jima je prek bivše kanclerke Angele Merkel uspelo doseči "kompromis" (narekovaji so namerni): Evropska komisija ne bo sprožala mehanizma, dokler ne napiše jasnih smernic za uporabo in počaka na presojo sodišča.
Ni videti, da bi poljska in madžarska oblast popuščali, s spodkopavanjem evropskega pravnega reda kvečjemu stopnjujeta napetosti z EU
Medtem v parlamentu vztrajamo pri tem, da je regulacija veljavna od začetka leta 2021. Še več, zaradi nedelovanja komisije kot varuhinje pogodb in izvrševalke zakonodaje smo sprožili vse procese za tožbo zoper njo pred Sodiščem EU. Že pri pogajanjih o samem besedilu regulacije s Svetom EU pod nemškim predsedovanjem smo stežka pritrdili nekaterim omilitvam teksta, ki je denimo odstranil pogoje medijske svobode, a hkrati nam je uspelo zadržati vsaj pogoj neodvisnosti pravosodja in ne (zgolj) zaščite interesov EU kot točke, na kateri bi bilo moč sprožiti mehanizem nemudoma po začetku veljavnosti regulacije.
Po sodbi se bo pritisk parlamenta na komisijo stopnjeval. Enostavno ne moremo sprejeti financiranja iliberalnih režimov z evropskimi sredstvi za spodkopavanje temeljev EU. Komisija ima sicer na voljo tudi druge vzvode pritiska na države, kot je t. i. postopek ugotavljanja kršitev, ki ga je uporabila proti Poljski zaradi sporne disciplinske zbornice, ki kaznuje sodnike, če se sklicujejo na sodbe Sodišča EU. Poljski se zaradi tega nabira kazen po milijon evrov. Dnevno.
Še učinkovitejše sredstvo je neodobritev nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost, ki efektivno Poljski blokira 36 milijard, Madžarski pa sedem milijard evrov. Sredstva se lahko zamrznejo tudi pozneje, če država ne doseže ciljev in mejnikov v skladu s svojim načrtom, ki mora nujno obsegati tudi reforme za zagotovitev neodvisnosti sodstva, tožilstva in drugih agencij. V parlamentu sočasno zahtevamo vse omenjene ukrepe, vključno s sprožitvijo mehanizma vladavine prava.
Toda te pristojnosti institucij kažejo tudi na nemoč EU kot take pri zoperstavljanju zdrsom v avtoritarni populizem. Zamrznitve sredstev so namreč skrajni ukrep. Ukrep, ki kaže na brezizhodnost iz situacije, ko leta dialoga niso prinesla napredka. Predvsem pa ukrep, ki prizadene prebivalstvo in lahko še poglobi prav tiste dejavnike, ki so po finančni krizi omogočili vzpon iliberalizma: socialno izključenost, neenakost, dodatno potisnjenost na obrobje, izseljevanje, demografske spremembe.
Ni videti, da bi poljska in madžarska oblast popuščali, s spodkopavanjem evropskega pravnega reda kvečjemu stopnjujeta napetosti z EU in utrjujeta svoje, če parafraziram politologa Ivana Krasteva, patološko sovraštvo do liberalizma, cinično pa izkoriščata stiske in razočaranje mnogih ljudi nad antagonizmi liberalne demokracije.
Za postkomunistične države je bil vstop v EU eksistencialne narave. Na žalost se z Netflix montažo alternativne "resničnosti" in s fundamentalnim zavračanjem liberalizma paradoksalno vračajo k metodam, zaradi katerih so sploh hlepeli po liberalni demokraciji. Se pa zato moramo liberalci (v širšem pomenu) zavedati, da so pogoji iliberalizma nastali na nezmožnosti naslavljanja trenj. Ne le zavedati, ampak to nezmožnost popraviti.