"V zadnjem času se v medijih pojavlja vedno več mnenj in odzivov posameznikov ali skupin ravnateljev na temo medvrstniškega nasilja, ki hkrati izpostavljajo sistemsko šibkost v postopkih ukrepanja šol, ko do nasilja pride. Svoja razmišljanja, ki so klic po spremembah, bi želeli javnosti predstaviti tudi ravnatelji kolegija mariborskih osnovnih šol, saj menimo, da je naša dolžnost, da tako naše pristojno ministrstvo kot javnost dobita čim širši pogled na trenutno dogajanje v šolah.
Verjamemo, da so nedavni dogodki, tako v Sloveniji kot tujini, dovolj glasen alarm, da se začnemo v šolah konkretneje pogovarjati o njeni vzgojni razsežnosti ter pristojnostih, ki jih šola sme izvajati v primerih nesprejemljivega vedenja učencev. Trenutni čas, ko potekajo prenove učnih načrtov ter Zakona o osnovni šoli, je odlično izhodišče, da se nagovori prav to temo. Če bomo v času prenove pozorni zgolj ali predvsem na samo dikcijo členov Zakona o osnovni šoli ter na učne standarde in organizacijsko prenovo osnovne šole, pri tem pa zanemarili vzgojno komponento šolanja, ne bomo naredili dovolj. Šola mora delovati tudi vzgojno, kar pa je izjemno težko, če nima konkretnih vzvodov in orodij, s katerimi bi lahko avtonomno tudi dejansko tako delovala in ustavila neprimerno vedenje. Vzgojni opomini, kot so zapisani v Zakonu o osnovni šoli, so zadnji korak na področju izvajanja vzgojnih ukrepov pri reševanju vzgojne problematike, ki v praksi velikokrat niso učinkoviti. Nujno potrebno bi bilo vzpostaviti statut šole kot avtonomne vzgojno-izobraževalne ustanove, kjer sta na prvem mestu ob znanju spoštovanje ter odgovornost za lastno vedenje. Žal so se šolska vrata v nedavni preteklosti široko odprla poljudnemu kritizerstvu in vsakovrstnemu presojanju strokovnega dela učiteljev – vsakdo lahko kritizira, presoja, vrednoti, ocenjuje delo šole, s tem pa ji jemlje avtoriteto in ruši njena prizadevanja. Večina staršev sicer prepoznava pozitivna prizadevanja šol ter jih pri tem podpira, zatakne pa se v primerih, kadar starši v želji po preveliki zaščiti otrok ali zaradi lastne vzgojne nemoči ne prisluhnejo pozivom šole o potrebnih vzgojnih postopkih. Nanje se tako pritožijo, jim oporekajo, šole jih morajo tudi razveljavljati – in to ne zaradi vsebine, ampak zaradi napake v postopku izrekanja. Kakšno sporočilo je to za mlade?
Šole smo odgovorne in dolžne skrbeti za varno in spodbudno učno okolje in v ta namen sprejemamo vzgojne načrte, pravila šolskega reda, hišni red, delujemo preventivno in proaktivno z različnimi preventivnimi dejavnostmi, izvajanjem mediacije, različnimi projekti za spodbujanje pozitivnih vrednot, razrednimi urami …. Spet pa se zatakne pri razpoložljivih sredstvih ukrepanja. Po eni strani naj šole zagotavljamo varno in spodbudno učno okolje, po drugi nimamo podlage in/ali pooblastila, da učencu pregledamo torbo, mu naročimo, da obrne žepe, mu odvzamemo telefon … Seveda lahko v primeru, ko gre za varnost in zdravje otroka ali drugih udeležencev, nastopimo z zahtevo, a se zaplete, ko učenec tega ne želi storiti ali ga ob tem podprejo še starši.
Nujno potrebno bi bilo vzpostaviti statut šole kot avtonomne vzgojno-izobraževalne ustanove, kjer sta na prvem mestu ob znanju spoštovanje ter odgovornost za lastno vedenje
Vse prevečkrat slišimo, kje sploh piše, da je nekaj prekršek; kaj nam daje pravico, da na to opozarjamo, po katerem zakonu ali predpisu ukrepamo ipd. Vse prevečkrat je glavno vprašanje, kako lahko dokažemo, da je posamezni učenec nekaj naredil narobe, namesto vprašanja, kako lahko učencu skupaj pomagamo, ga usmerimo, da do nesprejemljivega dejanja ne bo več prihajalo. Ob tem je potrebno dodati tudi, da šole velikokrat ostanemo same, ko opozarjamo na vzgojno nemoč (ali neodzivnost) staršev. Premalo je zunanjih institucij, ki bi lahko šoli takoj priskočile na pomoč in ponudile redno in sistematično pomoč otroku, njegovi družini in šoli. Pri tem je potrebno poudariti, da se tako kot svoje zavedamo tudi težav na področju pristojnosti drugih služb, saj poročajo, da tudi njim sistem ne omogoča učinkovite obravnave, kadar starši ne želijo sodelovati.
V delujoči praksi to pomeni, da učenec z vedenjskimi težavami mnogokrat zaradi svojega agresivnega vedenja ali nesodelovanja ostane brez obravnave pristojnih specializiranih služb, a v šolskem prostoru ostaja. Šola takšnim otrokom v obstoječem sistemu ne more zagotoviti individualnega poučevanja ves čas pouka, zato takšni učenci ostajajo vključeni v skupino vrstnikov, kjer smo šole dolžne zagotavljati varno in spodbudno učno okolje za vsakega otroka.
Mariborski ravnatelji tako ob aktualnih dogodkih nasilja v šolah, posvetih na temo šolskih sprememb in obravnave aktualne problematike, podajamo nekaj pobud in predlogov.
1. Ker v tem času potekajo razprave o spremembi Zakona o osnovi šoli in pripadajočih pravilnikih ter prenove učnih načrtov, menimo, da je vanje nujno vključiti tudi spremembe na področju vzgojnega delovanja šol.
2. Potrebno je okrepiti moč in kadrovsko zasedenost zunanjih institucij, ki lahko otroku, družini in šoli v času nujnih potreb takoj in nemudoma ponudijo dolgotrajnejšo intenzivno obravnavo in pomoč. Na področju Maribora tudi predlagamo dodatne zaposlitve na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, saj je čakalna doba za pomoč in obravnavo predolga, strokovnjaki na tem področju pa so nujno potrebni.
3. Šolam je potrebno omogočiti znatno večji delež zaposlitve svetovalnega delavca, kot to v tem trenutku predvidevajo spremembe zakonodaje.
4. Šolam je potrebno zagotoviti sistemizacijo delovnega mesta informator. Že več kot desetletje poudarjamo, da so začasne rešitve z javnimi deli premalo, saj mora biti varnost zagotovljena profesionalno kontinuirano in dolgoročno.
5. Ravnatelji menimo, da mora zakonodajalec v svojih dokumentih jasno opredeliti kompetence tako strokovnih delavcev šole kot zunanjih uporabnikov (staršev in drugih, ki vstopajo v šolski prostor) ter jih jasno razmejiti.
6. Ravnatelji menimo, da bi se moral na novo opredeliti institut vzgojnega opomina kot najvišje sankcije v osnovni šoli (tako v postopku izrekanja kot v njegovih posledicah). Ob tem naj zapišemo še, da bi se dalo njegovo vrednot okrepiti s tem, da ostane trajen in da je ob izreku tretjega vzgojnega opomina prešolanje obvezno.
7. Za zagotovitev varnega in spodbudnega okolja bi morali vzpostaviti dodatne ukrepe, ki bi šoli omogočali učinkovito delovanje in preprečevali njeno ogroženost, na primer takojšnja začasna izključitev učenca za nekaj dni v primeru motečega vedenja in daljša izključitev v primeru ogrožanja zdravja in varnosti sebe in/ali drugih udeležencev ter posledično takojšnja namestitev otroka in družine v sistemsko obravnavo.
V šolah menimo, da je najpomembnejša sistematična in nenehna preventiva, ki jo šole znotraj svojih letnih delovnih načrtov izvajamo na vseh področjih svojega delovanja, vendar vse to v trenutni družbeni situaciji ni dovolj.
Šole nujno potrebujemo spremembe, ki nam bodo omogočale večjo učinkovitost na področju vzgojnega delovanja in nam posledično vrnile moč, motivacijo in navdih za učinkovito delovanje v sodobnih konceptih učenja."
Pri pripravi dopisa so sodelovali ravnatelji mariborskih osnovni šol:
1. OŠ Angela Besednjaka, Manja Flisar Šauperl
2. OŠ Bojana Ilicha, Astrid Videc
3. OŠ Borci za severno mejo Maribor, Alenka Fingušt
4. OŠ bratov Polančičev Maribor, Bojan Mlaj
5. OŠ Draga Kobala, Aleksander Jeršič
6. OŠ Franc Rozman Stane, Katja Pregl
7. OŠ Franceta Prešerna, Damjan Pihler
8. OŠ Gustava Šiliha, Milojka Sevšek
9. OŠ Janka Padežnika, Sonja Filipčič
10. OŠ Kamnica, Tomaž Čeplak
11. OŠ Leona Štuklja, Mirko Skundrič
12. OŠ Ludvika Pliberška, Lidija Todorovič
13. OŠ Maksa Durjave, Albert Mihajlovič
14. OŠ Malečnik, Mateja Veltrusky
15. OŠ Martina Konšaka, Jasmina Voršič
16. OŠ Prežihovega Voranca Maribor, Barbara Pernačič
17. OŠ Rada Robiča Limbuš, Mojca Kirbiš
18. OŠ Slave Klavora, Danijel Lilek
19. OŠ Tabor I, Martina Rajšp
20. OŠ Toneta Čufarja, Eva Raušl
