Ne maram uporabljati popačenk in tujk, ampak ... Malo morgen. Na svoji koži začenja čutiti svojo najprej uspešno, potem pa vse bolj zmedeno spopadanje s koronakrizo nemška kanclerka Angela Merkel. Nesporna voditeljica svoje države, ki je na oblasti že več kot 15 let. Ki ne vodi samo Nemčije, temveč posredno komandira celotno Evropsko unijo. Pa je v vsej tej koronski kolobociji najprej hotela zapreti skoraj celotno državo med velikonočnimi prazniki, se potem zaradi tega zaletela v neprebojni zid deželnih glavarjev in na koncu zmogla besede, ki jih jugovzhodno od mejnega prehoda Šentilj ne poznamo: "Zmotila sem se. Oprostite."
Posipanje s pepelom njeni stranki verjetno ne bo prineslo dodatnih glasov - a verjetno jih tudi ne bo odneslo. Ljudje, tisti z volilno pravico zagotovo, smo pač krvavi pod kožo. Z iglo v rami ali brez. Štejemo in preračunavamo, kdo je za nas (saj smo egoisti) glede boja proti virusu napravil največ in najbolje, še bolj za naše bližnje. Sam sem zmeraj mislil, da ameriška firma Johnson & Johnson dela samo kontaktne leče, zdaj vem, da je multinacionalni farmacevtski gigant, pa tudi oni Pfizer in vsi ostali niso od muh. Ampak najbolj me je skrbelo, kako, kdaj in s čim bo cepljena moja skoraj 86-letna mama. Pa seveda, v kakšen svet bo tacala in ga s širokim nasmehom, četudi sta ji evolucijsko izpadla zgornja dva zobka, osvajala ljubljena nečakinja.
Zato z legitimno pravico znorim, ko berem izjave naših in drugih politikov. Eni zmorejo besede opravičujem se, drugi iščejo krivce povsod drugod. Eni mislijo (ali predvidevajo), da bodo dobili bonuse za naslednje volitve, pa kadarkoli bodo, če bodo s prstom kazali na druge. A (ne)precepljenost prebivalcev njihove države je lahko silno relativna. Res je. bivši predsednik ZDA Donald Trump je verjetno izgubil volitve zaradi tega, ker je ves čas podcenjeval nevarnosti covida-19, ni poslušal epidemiologov in se je požvižgal na nabave v času svojega vladanja še neobstoječih cepiv. A res je tudi, da je izraelski politik, premier Benjamin Netanjahu uspel z dvema odmerkoma precepiti več kot polovico državljanov, pa še zmeraj ni triumfiral na volitvah. Vsaj ne tako, kot je upal, da bo.
Jasno postaja: uspešen boj proti koronakrizi in nabava cepiv za vsako ceno sta postala politični kapital. Kitajska, od koder virus menda izvira, je povsem tiho, brez pompa in mednarodnih mehanizmov, pričela s svojim cepivom oskrbovati Afriko in del Bližnjega vzhoda. Humanitarnost ali občutek krivde? Pozabimo na to, tega v politiki ni. Oblastem v Pekingu je pač jasno, da se bodo s cepilno diplomacijo še močneje zasidrali na teh strateških trgih, od koder so že zdavnaj izrinili Združene države Amerike in nekdanje kolonialne zavojevalce. Kitajsko gospodarstvo pač nujno potrebuje afriške redke rudnine ter bližnjevzhodna nafto in plin, saj svojih resursov nima dovolj. Kaj je torej bolj logičnega kot kapitalsko že tako odvisne države zdaj vezati nase še bolj s skrbjo za zdravje njihovih državljanov in posledično usodo njihovih politikov? Računica je preprosta in v Pekingu jo dobro obvladajo.
Pa saj ni treba gledati tako daleč, dovolj se je ozreti nekaj sto kilometrov jugovzhodneje, proti Srbiji. Tamkajšnje oblasti s predsednikom Aleksandrom Vučićem na čelu se lahko pohvalijo, da so najbolj precepile svoj narod ne samo v regiji, ampak v celotni Evropi. Vučić, ki ga ne ovirajo togi solidarnostni predpisi Evropske unije, je neženirano kupoval cepiva od vseh: Američanov, Britancev, Rusov in Kitajcev. Predsednik države, ki je najbolj kriva za balkanske vojne pred četrt stoletja, zdaj donira cepiva sosednjim državam, ki jim je pred tem Srbija donirala samo smrt in opustošenje, v Srbiji so minuli konec tedna pocepili tudi nekaj tisoč ljudi iz držav regije - menda tudi nekaj iz Slovenije. Humanitarnost ali občutek krivde? Jasno, da ne eno ne drugo. Vučić pač utrjuje položaj Srbije kot najmočnejše politične sile na Balkanu, ki sta si ga nekdaj lastili Slovenija in Hrvaška. Naj si o njem mislimo karkoli - dobro mu gre od rok.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
