(POGLED) Glas vpijočega v puščavi

Ob zadnjih dogajanjih v Izraelu sem priklical v spomin dogodek iz časa, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU. Pregledal sem svoje beležke in bralcem ponujam povzetek, ki spominja na čas, ko je še obstajalo vsaj bledo upanje na rešitev izraelsko-palestinskega spora; upanje, ki po zadnjih dogodkih ne obstaja več.

Med potovanji v prvi polovici leta 2008, ko sem spremljal ministra Dimitrija Rupla v času predsedovanja Slovenije Svetu EU - bilo jih je kakih 50, največ po Evropi, pa tudi v Afriko in Azijo, vse do Japonske, le Amerika mi je bila takrat prihranjena - me je najbolj prizadel obisk v Egiptu in Izraelu. Bili so trije polni dnevi srečanj, kakih deset pogovorov, ki seveda niso bili vsi vredni omembe. Zaustavil se bom pri tistih, ki so mi najbolj ostali vtisnjeni v spominu in so se končali z najuglednejšo osebnostjo tistega časa. Osrednja tema tistega obiska je bilo seveda palestinsko vprašanje.

Pogovora z egiptovskim predsednikom Hosnijem Mubarakom in njegovim zunanjim ministrom sta bila zgolj protokolarna. Bili smo v času, ko je tekla beseda o izvajanju sporazuma, ki sta ga leta 1993 ob prisotnosti Billa Clintona podpisala Jaser Arafat in Jicak Rabin. Z izvajanjem so bile velike težave, v glavnem so bili za to krivi Izraelci, pa tudi Palestinci, ki so si s tem sporazumom uradno pridobili oblast na sicer omejenem ozemlju, si niso posebno prizadevali, da bi pospešili pogajanja.

O tem je stekel pogovor z generalnim sekretarjem Arabske lige Amrom Muso; ta pogovor je bil zame prvi šok. Musa je namreč o poganjanjih govoril zelo odkrito in Ruplu povedal, da mu bodo Izraelci in Palestinci zagotavljali, da si prizadevajo za dokončno ureditev odnosov in da ta pogajanja potekajo, dejansko pa se ne dogaja nič. Oboji naj bi se bili nekako sprijaznili z obstoječim stanjem in drug drugega obtožujejo kršitve dogovorov, je pojasnil. Dejansko so pogovori zastali, po mnenju Muse predvsem po krivdi Izraela, kjer je v zadnjem času politično stanje nestabilno. To je bila seveda njegova verzija, ki smo jo še isti dan odšli preverjat v Izrael.

Pristali smo v Tel Avivu, sedli v avtomobile izraelskega protokola in se odpeljali do meje s palestinskim ozemljem na Zahodnem bregu. To je bila prava meja, policisti in vojska z orožjem, visok zid in bodeča žica. Mejo smo prečkali peš, pod strogim nadzorom policije, in na drugi strani so nas pričakali voditelji palestinske oblasti. Sedli smo v stare mercedese in se odpeljali v Ramalo; tam so za zaprtimi vrati potekali pogovori s predsednikom palestinske oblasti Mahmudom Abasom. Abas se je večji del pogovora osredotočal na tekoče zadeve: gradnjo izraelskih naselbin na Zahodnem bregu, odstranitev kontrolnih točk, kot so uradno imenovali mejo, ki smo jo malo prej prečkali, pa tudi na odprtje vsaj enega prehoda med Izraelom in območjem Gaze. Kar zadeva pogovore, pa je Rupel po srečanju za zaprtimi vrati dejal, da je zaznal pozitivne premike in da so mu zagovorniki zagotovili, da pogajanja potekajo ter da se izraelska in palestinska stran pogovarjata o vseh odprtih vprašanjih. To sem tudi zapisal v sporočilu za javnost, ki je še zdaj na razpolago na spletni strani slovenskega zunanjega ministrstva. Dejansko pa je bilo res, kar je rekel Musa: iz te Ruplove formulacije v diplomatskem jeziku je jasno izhajalo, da se res pogovarjajo samo o tekočih vprašanjih, ne pa o uresničevanju sporazuma iz Osla. Tako stanje je takrat trajalo že 15 let. Vtis sem imel, da se Palestincem, ki so živeli od donacij z vsega sveta, tudi Slovenija je prispevala sredstva za plačevanje učiteljev, nič kaj ne mudi, da bi pospešili pogajanja za dokončno ureditev statusa svoje države.

Potem smo šli na kosilo. Omenjam ga zaradi neke podrobnosti. Palestinci so bili gostitelji, kosilo je bilo baje dobro, tako so mi povedali sodelavci. Sam sem se v neki podstrešni sobici prepiral z računalnikom, ker so bile povezave na splet popolnoma neustrezne, vse je bilo zastarelo, improvizirano, žice so visele in priključki niso delovali. O brezžični povezavi, ki je v tistem času drugje že obstajala, seveda ni bilo ne duha ne sluha. Tako sem se v jedilnico vrnil, ko so bili na mizi samo še ostanki in ko je članica palestinske delegacije, ugledna gospa, spravljala v torbico sendviče in predvsem sadje. Na Zahodnem bregu je bila taka hrana očitno redkost, namenjena samo zelo uglednim gostom.

Sledila sta še dva obiska. Najprej centra za rehabilitacijo, povečini za mlade ljudi, ki so bili ranjeni in so kasneje kljub zdravljenju ostali invalidi. Tega ni nihče povedal, ampak večinoma gre za poškodbe s strelnim orožjem. Sredstva za delovanje centra zagotavljajo države z donacijami, med temi tudi Slovenija. Verjetno so nas zato še posebno spoštljivo sprejeli. In na koncu še obisk begunskega centra, ki ga vzdržuje Agencija ZN za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev. Zanimivo je, da so se palestinski gostitelji poslovili prej, kajti očitno v center ne morejo prosto vstopati. Tu smo obiskali družino, katere oče je bil bolnik, potreboval je zelo draga zdravila, denarja pa ni imel, kajti podpora, ki jo je prejemal, je komaj zadostovala za skrb za družino. Ta človek se nam je močno zasmilil, živel je v majhnem kletnem stanovanju, v zelo težkih in tudi zdravstveno neustreznih razmerah. Rupel je obljubil pomoč, obljubo so zaznali slovenski mediji.

Mimogrede, dober mesec pozneje so me klicali z nacionalne televizije in me je novinarka za oddajo, ki Ruplu ni bila naklonjena, prosila za kratek pogovor o tem zagotovilu. Takoj sem povedal, da je slovenska vlada zagotovila sredstva za šest mesecev zdravil in da je na ministrovo prošnjo slovenska farmacevtska industrija posredovala dva zaboja zdravil, ki ju je ministrstvo z diplomatsko pošto poslalo v Ramalo. S povešenim nosom je rekla: "Bomo vseeno objavili."

Tako se je končal obisk pri Palestincih. Zopet na mejo, zamenjava avtomobilov in prevoz z izraelskimi protokolarnimi vozili v Jeruzalem. Znočilo se je že, ampak še eno srečanje je bilo na sporedu. In to je bil drugi šok. Benjamin Netanjahu je bil takrat lider opozicije. Na vprašanje o pogajanjih s Palestinci je rezko odgovoril, da to ni noben problem. Edini resen problem je Iran, ki ogroža Izrael in pripravlja atomsko bombo. Palestinci, ki jim je očital predvsem teroristične napade na Izrael in tudi na civilno prebivalstvo, so, tako Netanjahu, marginalno vprašanje. In tam sem zaznal, da so z zidom, ki so ga zgradili Izraelci, dejansko Palestince zaprli v nekakšen geto - beseda je moja, nihče je seveda ni izrekel, ampak ne najdem druge, prijaznejše, ki bi pomenila isto. V revščini upravljajo svoje ozemlje, lahko odhajajo na delo v Izrael, nadzor na meji je dejansko neprepusten, za vsako morebitno potovanje v tujino pa morajo, kot so pripovedovali predstavniki palestinske vlade, posebej zaprositi.

Da je tako in da na ta način ne razmišlja samo Netanjahu, je potrdila, morda nehote, tudi izraelska zunanja ministrica Cipi Livni, s katero se je Rupel srečal naslednjega dne. Ne vem, ali se ji je zareklo, ampak na vprašanje, kako bi uredili prehajanje med Zahodnim bregom in Gazo, je odgovorila, da bi lahko obe palestinski ozemlji povezali s predorom. Z lahkoto sem izračunal, da bi moral biti dolg kakih 30 kilometrov, in zdelo se mi je absurdno. Potrdilo pa mi je besede, ki jih je izrekel Amr Musa, da namreč ni nobenih resnih pogajanj. Seveda je srečanje s predsednikom Šimonom Peresom, enim od akterjev zgodovinskega mirovnega sporazuma, skupaj z Rabinom in Arafatom, dobitnikom Nobelove nagrade za mir leta 1994, potekalo v drugačnem ozračju. Peres je govoril o svojih izkušnjah, o opravljenem delu za dosego sporazuma v Oslu v času, ko je bil izraelski zunanji minister, in o naslednjih korakih. Bil je pristaš dogovarjanja in prepričan, da slednje ni nemogoče, kar je dokazal s svojim delom. Bil je moralna avtoriteta, govoril je o skupni prihodnosti Izraelcev in Palestincev, o miru, o sodelovanju.

V tistih časih in po vsem, kar smo v dveh dneh slišali od sogovornikov, so bile njegove besede pomirjujoče, mestoma celo optimistične, vendar so izzvenele kot biblijski glas vpijočega v puščavi.