Ko je v soboto, 7. novembra, italijanska televizija poročala, da je Joe Biden dosegel kvoto 270 velikih volivcev in torej postal novi predsednik Združenih držav Amerike, je novici takoj dodala informacijo, da je njegova soproga Jill, bodoča prva dama ZDA, italijanskega rodu. Že naslednjega dne so se dnevniki razpisali o njenih italijanskih koreninah in poročali, da se je njen ded Domenico Giacoppo rodil leta 1898 na Siciliji v vasi Geppo, ki šteje kakih 500 prebivalcev, njen praded Placido Giacoppo se je kmalu nato izselil v Ameriko, leta 1900 pa so mu sledili žena Angela in štirje otroci, dva fanta in dve deklici. Med temi je bil tudi Domenico, ki je v ZDA postal Dominic Jacobs. V sicilijski vasi hranijo dokument o izselitvi in združitvi družine v ZDA. V Geppu še živi sorodnica, 64-letna Caterina Giacoppo, ki je ganjena in upa na obisk prve dame ZDA ter že napoveduje, katero tipično sicilijsko jed ji bo skuhala za kosilo. Predsednik društva za preporod Geppa, nekakšnega krajevnega turističnega društva, pa je že napovedal vabilo. Ni izključeno, da bo ob priložnosti, ko bo Biden obiskal Italijo, kar se bo enkrat v prihodnje zagotovo zgodilo, gospa Jill obiskala Geppo, vas, za katero do sobote nihče v svetu, tudi v Italiji ne in zagotovo v večjem delu Sicilije, ni vedel. Tako kot skoraj nihče ni vedel za občino Sant'Agata de’ Goti v provinci Benevento na jugu Italije, dokler ni bil za župana v New Yorku izvoljen Bill De Blasio, čigar stari oče se je rodil prav v tisti občini. Ko je De Blasio obiskal rodni kraj svojega starega očeta, ga je pričakalo več kot 2000 ljudi, skoraj četrtina vseh prebivalcev, in župan mu je podelil častno občanstvo.
Zakaj pišem o vsem tem, bo kdo vprašal. Zaradi primerjave. Že dolgo imam v računalniku (nekoč se je reklo v peresu, ampak danes je to zastarana verzija) zapis o odnosu, ki ga imajo Slovenci in Slovenija do svojih ljudi, ki so postali slavni na tujem. Da ne bo nepotrebnih ugibanj, naj takoj napišem: ciljam predvsem na Melanio Trump. O njej so v Sloveniji mediji veliko pisali in ljudje še več govorili. V glavnem slabo. Recimo, da bom prizanesljiv do Slovencev, bilo je 90 odstotkov kritik in tu pa tam kakšna pohvala. Primerjava z Italijani je povsem upravičena: povsod, kjer je mogoče, Italijani iščejo pri uglednih osebnostih italijanske korenine, nekako pristavijo lonček, češ, tudi mi smo bili zraven. To delajo z dokajšnjo mero spoštljivosti, obzira, mestoma občudovanja, pa naj gre za zvezdnike, na primer Franka Sinatro ali Roberta De Nira, ali športnike, kar velja za številne latinskoameriške nogometaše. Velja pa tudi za druge, podjetnike in politike. V Italiji radi navajajo, da je De Blasio že četrti "Italijan", ki je postal župan New Yorka.
Slovenci pa ne. Takoj ko je bil Trump izvoljen za predsednika ZDA, se je Melania znašla na črni listi. Seveda je ne poznam, nikoli se nisem pogovarjal z njo, bral sem knjigo, ki je izšla pred približno štirimi leti in je bila uspešnica tudi na slovenskem knjižnem trgu. Imam svoje mnenje, ki ni politično obarvano; nasprotno, izvolitev Bidna me je razveselila. Ampak dejstvo, da je postala Slovenka prva dama ZDA, bi moralo biti zadosten razlog za promocijo države. Bral sem, da je neka hrvaška agencija organizirala potovanja v Sevnico; mar res nobena slovenska agencija ni znala tega početi? Mar res v teh štirih letih gospe Melanie nihče ni povabil v Slovenijo? Mislim seveda na najvišje slovenske politike. Saj ne bi šlo za politično podporo Trumpu, ampak za znak vljudnosti in gostoljubnosti, saj se Slovenci hvalimo, da smo gostoljuben narod. Navsezadnje bi jo lahko sprejeli v Sevnici, jo popeljali naokoli, morda v rehabilitacijski center Soča v Ljubljani, ali bi ji predstavili dejavnost Ustanove za krepitev človekove varnosti, nekdanje ustanove za razminiranje, ali bi jo pospremili v Nordungov center vesoljskih tehnologij v Vitanju; mogoče bi celo padla kakšna donacija, kdo ve ... Namesto tega jo vsevprek kritizirajo, celo zaradi njenih oblek, in ji očitajo marsikaj, med drugim, da govori, da se je rodila v komunistični Jugoslaviji, kar je seveda res; tiste Jugoslavije ni več, ampak nostalgikov je še veliko, tudi v slovenski politiki. Mimogrede, sina ni zaupala kaki ameriški varuški, ampak svojim staršem, ki se, tako sem nekje bral, z njim pogovarjata v slovenščini.
Takoj ko je bil Trump izvoljen za predsednika ZDA, se je Melania znašla na črni listi
Melania, ki se s tekočo politiko v tem mandatu ni ukvarjala, pa seveda ni kdorkoli: v hierarhiji ZDA ima prva dama posebno vlogo, tega bi se morali pač zavedati. Ne gre samo za Melanio, Slovenci takoj začnejo rušiti vsakogar, ki visoko zleze. To velja za vsa področja, od Tomaža Pandurja in Irene Grafenauer do Tine Maze. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili na Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. To je majhnost, ki se je narod ne more znebiti. Pa tudi zakoreninjena zapoved, da morajo biti vsi enaki, da nihče ne sme izstopati. Če kdo izstopa, ga je treba takoj potunkati, mu pristriči peruti. To je bilo železno pravilo nekdanjega režima, kjer so bili vsi enaki, le da so bili nekateri bolj enaki …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
