Nekaterih zadev se ne da napovedati. Praktično nemogoče je napovedati čas in intenzivnost potresa ali sončnega izbruha. Podobno velja za trke asteroidov z Zemljo. Ali teroristične napade. Ali tveganje, da bomo udeleženi v prometni nesreči v naslednjih 12 mesecih. Ali spolno usmerjenost dojenčka ob rojstvu. Covid nam je pokazal, da nismo najbolj uspešni niti pri zgodnjem odkrivanju pandemij. Težko je napovedati tudi uspeh posameznika v karieri na podlagi ocen v času izobraževanja. Ali možnosti za uspeh zagonskih podjetij. Pri vseh naštetih primerih na končni izplen vpliva veliko neznank in naključij, pogosto so odvisni med seboj in nam zato matematika ne more ponuditi orodja, ki nam bo pomagalo pri natančnem izračunu napovedi. Ko nekaj ne gre napovedati, ugibamo. In takrat, ko ugibamo, se soočamo s tveganjem, da bomo naredili napako. Verjetnost napake je sorazmerna s številom možnosti, ki jih imamo na voljo pri ugibanju.
Po drugi strani je številne stvari mogoče s pomočjo merjenja, zbiranja in analiziranja podatkov relativno enostavno in tudi precej natančno s preprosto uporabo matematike predvideti. Recimo koliko otrok bo čez šest let v določenem mestu ali državi šlo v prvi razred. Ne samo to, brez posebnih težav se da izračunati tudi potrebno število učiteljev v osnovnih in srednjih šolah. Še dlje, koliko teh mora biti usposobljenih za razredni in koliko za predmetni pouk. Za dokaj natančno napoved zadošča že pogled v matični register. Ta isti register je odličen vir podatkov, ki nam lahko pomaga ugotoviti število postelj, ki jih bomo potrebovali v domovih za starejše občane v prihodnosti.
Čeprav z manjšo natančnostjo, je z ustreznimi ukrepi na podlagi napovedi mogoče izračunati tudi število vpisnih mest na različnih fakultetah. Ob sodelovanju gospodarstva, akademije in predstavnikov različnih družbenih segmentov lahko pridemo do bolj natančne kratkoročne in nekoliko manj natančne dolgoročne napovedi potreb po določenih poklicih. Natančnost napovedi potreb je odvisna tudi od vrste poklica. Nekatere, med njimi na primer število sociologov in antropologov, je težje napovedati. Medtem ko je možno veliko lažje in enostavneje izračunati število zdravnikov, ki jih potrebuje država. Še posebej če gre za državo, v kateri živi nekaj več kot dva milijona prebivalcev, in vemo, da vsak izmed njih zagotovo potrebuje osebnega zdravnika. Kako je potem mogoče, da imamo približno 130.000 Slovenk in Slovencev, ki nimajo osebnega zdravnika, ne glede na to, da ta pripada vsem zavarovanim osebam? Kot možno razlago nam sporočajo, da ni interesa med mladimi, ki se zaradi predvsem administrativnih ovir in preobremenjenosti ne odločajo za specializacije na področju družinske medicine. Ob tej razlagi je človeku še manj jasno, kako lahko prihaja do takšnih težav. V mojem svetu tehnike ugotovimo, kje so ovire, jih ustrezno umaknemo in nadaljujemo proti cilju. Če so pristojni seznanjeni, s katerimi ovirami se soočajo zdravniki družinske medicine, zakaj ne ukrepajo in jih ne odpravijo?
Težko verjamem, da se bo nekdo, ki si želi študirati novinarstvo, odločil za študij elektrotehnike zgolj, ker bo upravičen do digitalnega bona
Neučinkovito kadrovsko planiranje v naši državi se še kako opazi tudi na drugih področjih. Med drugim nam poklicni barometer za leto 2022 pokaže velik primanjkljaj inženirjev elektrotehnike, elektronike, strojništva in razvijalcev programske opreme. Ta primanjkljaj ni nov, ni nastal v času korone, ki je dežurni krivec za vse težave v današnjem času, ampak o tem poslušamo že nekaj let in pri tem nismo prav veliko naredili, da bi karkoli izboljšali. Trenutna vlada se je odločila, da bo to spremenila, in prišla z idejo o zakonu, s katerim bi študentom naravoslovja in tehniških ved podelila tako imenovane digitalne bone in bi na tak način spodbudila dijake, naj se odločajo za študij poklicev, kjer nam primanjkuje kadra. Na tem mestu bi bilo smiselno dodati, da je vrednost teh bonov, ki se lahko uporabijo za nakup digitalne opreme in bi pomagali pri življenjski odločitvi o bodoči karieri mlademu dijaku ali dijakinji, v znesku celih 150 evrov (!). Želela bi verjeti, da je bil ukrep dobronameren in predvsem dobro premišljen, ampak ne morem mimo tega, da je izjemno podcenjujoč do mladih. Že sama ideja, da bi finančna stimulacija vplivala na njihovo odločitev o študiju, je v celoti zgrešena. Če bi bile finance ključni faktor pri odločanju o bodoči karieri, potem bi bilo dovolj izpostaviti, da so inženirji zelo iskani, takoj zaposljivi in imajo v povprečju višje plače od marsikaterega poklica. Zato težko verjamem, da se bo nekdo, ki si želi študirati novinarstvo, odločil za študij elektrotehnike zgolj zaradi tega, ker bo upravičen do digitalnega bona v vrednosti 150 evrov za nakup opreme. Spet imamo težavo z osnovno matematiko, saj so predlagatelji ukrepa spregledali, da predlagana vrednost bona ne zadošča niti za nakup najbolj osnovne opreme, ki jo bo bodoči študent oziroma študentka potreboval za študij.
Matematika je zanimiva veda. Izjemno koristna. Nanjo se lahko vedno zaneseš. Ena plus ena je zmeraj dve. Ne glede na to, ali gledaš z leve ali z desne. Zato je dobro obvladati matematiko ali vsaj imeti ob sebi nekoga, ki jo. Smo v supervolilnem letu. Če bi bila na mestu kandidatk in kandidatov, ki bodo kandidirali za predsednico oziroma predsednika vlade ali države oziroma za županje ali župane, bi poleg vseh strokovnjakov za marketing in komuniciranje v ekipo vključila osebe, ki obvladajo matematiko. Ne glede, ali je človek po svetovnem nazoru levo ali desno usmerjen, si predvsem želi, da ima na voljo osebnega zdravnika, ko ga potrebuje; da lahko dobi prosto mesto za otroka v bližnji šoli ali vrtcu oziroma posteljo v domu starejših občanov. Matematika je veda, ki bo znala pomagati pri izračunih, da bomo prebivalke in prebivalci dobili storitve, ki jih potrebujemo in jih prek davkov plačujemo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
