(POGLED) Brez mene nič o meni

Blejski strateški forum je eden najbolj pomembnih in odmevnih diplomatskih dogodkov, kar jih organizira Slovenija. Od svojega nastanka leta 2006 se je razvil v vodilno mednarodno konferenco, ki vsako leto konec poletja zbere na stotine vplivnih predstavnikov iz politike, gospodarstva, akademije ter nevladnih in mednarodnih organizacij. Foruma sem se v preteklosti udeleževala in sem tudi sodelovala na nekaterih okroglih mizah. Dogodki, ki ponujajo možnost za konstruktivne debate o sodobni družbi, so mi všeč in jih vidim kot odlično priložnost za mreženje in izražanje mnenj. Letošnjega dogodka se nisem udeležila. Pa ne zaradi covida in PCT-pogoja. Tega imam že dalj časa izpolnjenega. Dogodka se nisem udeležila zato, ker nisem bila povabljena. Ampak nič zato. Nisem bila edina. Povabljena ni bila marsikatera od mene veliko pomembnejša ženska.

Letošnja izdaja foruma, ki je bil tudi eden osrednjih dogodkov slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, je nosila naslov Prihodnost Evrope. Zato tudi ni presenečenje, da so organizatorji pričakovali rekordno število politikov, kot smo zasledili v medijih. Rekordno je bilo že število razpravljavcev, ki so se udeležili prve razprave pod naslovom Stati in obstati, o prihodnosti Evrope. O prihodnosti Evrope je razpravljalo deset voditeljev: David, Aleksander, Petro, Andrej, Eduard, Viktor, še en Andrej in Kiriakos ter ena voditeljica, Dubravka. V Evropski uniji živi 51 odstotkov prebivalk in 49 odstotkov prebivalcev. A v razpravi, ki naj bi aktivno krojila našo prihodnost in prihodnost naslednjih generacij, je sodelovalo 9 odstotkov voditeljic in 91odstotkov voditeljev. Iskreno priznam, zaskrbela me je precejšnja verjetnost, da se David, Aleksander, Petro, Andrej, Eduard, Viktor, še en Andrej in Kiriakos ne bodo preveč ukvarjali s tem, da je Svetovni gospodarski forum letos ocenil, da bo trajalo še 135,6 leta, preden dosežemo spolno enakost. In čeprav spolna neenakost ni in ne sme biti ženski problem, običajno ženske, ki smo v podrejenem položaju, opozarjamo na to težavo in se borimo za to, da se težava čim prej reši. Zato je nesprejemljivo, da se organizira razprava, v kateri o prihodnosti Evrope, Evropejcev in Evropejk razpravljajo - z eno samo izjemo - moški predstavniki. Nesprejemljivo je, da se o moji prihodnosti razpravlja brez nekoga, ki bi predstavljal moje izzive, težave, želje in poglede.

Nekaj dni kasneje so na temo reševanja epidemije pri predsedniku republike Borutu Pahorju razpravljali druge vrste voditelji. Predsednik Pahor je pozival k strpnosti, medtem ko so minister Poklukar, direktor Krek, dr. Beovićeva in dr. Logarjeva ugotavljali, zakaj se neposlušni državljani ne cepijo, in nam zažugali s kaznimi, ki nas lahko doletijo. Predsednik se ni spomnil ali se mu ni zdelo vredno (?), da bi na posvet povabil predstavnika ali predstavnico dijakov in študentov, da bi mladi tudi sami povedali, kako so preživljali epidemijo, s kakšnimi težavami so se in se soočajo, kakšne skrbi in strahovi jih vznemirjajo. Na vabilo se niso odzvali ali ga mogoče sploh niso prejeli (?) niti učitelji, psihologi, pedopsihiatri, medicinsko in negovalno osebje, predstavniki starejših prebivalcev ... Še najbolj nelogično in nerazumljivo pa je bilo dejstvo, da so na posvetu o epidemiji manjkali prav strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo - epidemiologi. Mogoče se motim - pravzaprav upam, da se -, ampak po vsem, kar smo doživeli v zadnjem letu, si res težko predstavljam, da se zna dr. Beovićeva postaviti v kožo dijaka, ki se je več mesecev šolal na daljavo, je moral opustiti vse obšolske aktivnosti, ki so mu pomenile veliko, ter se ni smel srečati s prijatelji in je bil obsojen na družbo staršev in sorojencev. In čeprav smo vsi lahko videli, kako razumevajoč zna biti minister Poklukar do ortopedov, ki lažno evidentirajo delovni čas, ni nobenih evidenc o tem, da razume, s čim se soočajo nedostojno plačane medicinske sestre, ki so prevzele največje breme epidemije. Zato je nesprejemljivo, da se organizira razprava, med katero o epidemiji razpravljajo osebe, ki se ne morejo poistovetiti z ljudmi, ki so plačali najvišji davek epidemije. Nesprejemljivo je, da se o njihovi prihodnosti razpravlja brez nekoga, ki bi predstavljal svoje izzive, težave, želje in poglede.

Kmalu po posvetu je razpravljala tudi naša vlada. Odločali so, kako bodo enkrat za vselej premagali virus in v naši državi vrnili normalno življenje, vsaj glede zdravstvene situacije. Zdaj že vemo, da od te vlade ne moremo pričakovati, da bi se posvetovala z državljani in predstavniki različnih organizacij. A po novem smo izvedeli, da se ne posvetuje niti s posvetovalno skupino, ki jo je ustanovila ravno s tem namenom - posvetovanja pri oblikovanju ukrepov za obvladovanje epidemije.

Nikoli se še nisem ukvarjala s politiko in mi seveda manjkajo znanja in izkušnje, ampak predstavljam si, da morajo tisti, ki so na oblasti, znati prisluhniti, slišati in upoštevati ljudi, katerim vladajo. O vseh temah in na vseh področjih morajo v razpravah vključevati ljudi, za katere snujejo politike, ukrepe in odloke. Morajo zaznati njihove težave, izzive, strahove, cilje in želje. Njihove težave morajo znati reševati. Njihove cilje in želje izpolnjevati.

O naslednjem letu pravijo, da bo supervolilno leto. Državljanke in državljani Slovenije bomo izbirali poslanke in poslance v državnem zboru, županje in župane, ki bodo vodili naša mesta, ter predsednika ali predsednico naše države. Volilne kampanje so v polnem teku, voditeljice in voditelji političnih strank nagovarjajo volivce. Politične stranke pospešeno pripravljajo programe. Preden se odločim, bom seveda prebrala programe in obljube vseh, volila bom pa te, ki mi bodo jasno pokazali, kako mi bodo znali prisluhniti in me vključiti v odločanje o mojem mestu in državi. V odločanje o moji prihodnosti in prihodnosti mojega otroka. Ne želim namreč, da bi odločali o meni, ne da bi imela možnost jasno sporočiti, kaj si želim za svojo in otrokovo prihodnost. Nič o meni brez mene.