Ta kolumna naj bi bila lahkotna. Poletna. Lažje berljiva. Ker je avgust. In je poletje. Otroci so na počitnicah. Marsikdo še uživa na dopustu. Družbena omrežja so polna fotografij morja, lepih plaž, čudovitih gora in krasnih sončnih zahodov. Ampak ne gre. Ne morem. Enostavno ne najdem motivacije niti za eno samo lahkotno temo, o kateri bi pisala.
Želela bi pisati o tem, kako lahko končno brezskrbno uživamo v poletju. Kako lahko po dolgem času ponovno obiskujemo težko pričakovane koncerte, tekme ter vse vrste kulturnih in športnih prireditev. Želela bi pisati o otroškem veselju, pa ne zgolj pri otrocih, ko lahko ponovno ob kokicah gledamo filme v kinu. Ampak ne morem. Bojim se, da se bo vse to zelo kmalu končalo. Da smo tik pred tem, ko jih bodo ponovno prepovedali. Strah me je, da se bodo vrnili meseci, ko bomo športna tekmovanja spremljali zgolj preko ekranov. Kulturniki bodo ponovno ostali brez možnosti nastopanja v živo. Filme bomo lahko ponovno gledali zaprti doma, če imamo srečo z družinskimi člani, sicer pa sami. Pa čeprav imamo vse pogoje za brezskrbno obiskovanje prireditev, vsaj glede zdravstvene krize zaradi covida, izpolnjene. Ne samo, da imamo na voljo različna cepiva, ki nam lahko pomagajo pri obvladovanju epidemije, imamo jih tudi v zadostnih količinah. Ljudje, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne morejo sami obiskati cepilnih centrov, lahko izkoristijo možnost cepljenja v mobilnih cepilnih centrih, ki se pripeljejo v njihove domače kraje. Vsak, ki se želi cepiti, lahko to naredi brez večjih težav ali zapletov. Ampak nekaj so pogoji, drugo je dejansko stanje. Precepljenost je v Sloveniji nizka. Zaupanje v znanost in znanstvenike, ki delajo pri razvoju cepiv, pada. Komunikacija odgovornih o učinkih cepljenja pri obvladovanju epidemije je katastrofalna. Jesen in zima, ki sta pred nami, bosta tako ponovno dolgi, sivi, samotni in žalostni.
Želela bi pisati o tem, da z optimizmom gledam proti začetku novega šolskega leta. Da smo se od marca 2020 bodisi iz lastnih izkušenj in napak bodisi iz dobrih praks doma in v tujini naučili ogromno. In smo sedaj pripravljeni na uspešno in varno izvedbo pouka v osnovnih in srednjih šolah ter na fakultetah. Da imamo ustrezno pripravljene in izvedljive načrte ukrepanja za različne scenarije, ki se lahko zgodijo. Vsem je namreč jasno, da še enega šolskega leta na daljavo ne bomo zmogli. Ne ravnatelji ne učitelji ne starši. Še najmanj pa otroci. Posledice zapiranja otrok in šolanja na daljavo so enostavno prehude. Davek je previsok. Ampak nismo. Do začetka šole je le še nekaj dni, ministrstvo za izobraževanje pa šele v teh dneh, potem ko se je ministrica končno vrnila iz Tokia in se spočila po napornem navijanju in fotografiranju, pripravlja odloke in tiska brošure. Razen da je poslalo nekaj dopisov, resorno ministrstvo ni naredilo nič posebnega za varno izvedbo pouka v šoli. Med drugim sploh ne ve, koliko učiteljev in učiteljic je cepljenih. Namesto da bi poskrbeli za učinkovite prezračevalne sisteme, se bodo še naprej zanašali na tako imenovano naravno prezračevanje oziroma odpiranje oken. Ravnateljice in ravnatelji še nimajo povsem jasnih navodil o tem, kako bo pouk potekal, kako bodo preverjali pogoj PCT pri zaposlenih in kaj se bo zgodilo, če kateri od zaposlenih ne bo želel upoštevati takšnega pogoj. Po zadnjih spremembah pa bodo očitno od tega celo odstopili in se bodo učitelji samotestirali. Ker sedaj bo vlada nenadoma pri obvladovanju epidemije stavila na zaupanje. Kako prosim? Ta ista vlada, ki še pred kratkim svojim državljanom ni zaupala, da bomo ponoči doma, in nam je za pol leta uvedla policijsko uro.
Želela bi pisati, da se veselim, da bom po dolgem času ponovno v predavalnici, da bom lahko pogledala svoje študente v oči, da bom razbrala, ali snov, ki jo podajam, razumejo ali potrebujejo dodatno razlago. Ali so jim predavanja zanimiva ali jih s svojim govorjenjem dolgočasim. In čeprav naj bi bilo za študente že odločeno, da bo upoštevan pogoj PCT, se veselju ne morem povsem prepustiti. Kdo bo na fakulteti preverjal pogoj PCT? Kaj se bo zgodilo s študenti, ki ne bodo želeli upoštevati PCT? Zgolj teoretično: ali bom jaz tista, ki bo morala v konfrontacijo z na primer mladim, fizično močnejšim študentom elektrotehnike, ki bo zavračal preverjanje PCT za obisk predavanja? Skrbi me tudi za tuje študente, ki jih je vedno vsaj deset odstotkov v letniku. Ali bodo lahko pravočasno zbrali in prikazali 5000 evrov na svojem računu ter tako dobili dovoljenje za bivanje, kot pogojuje spremenjeni zakon za tujce?
Želela bi pisati o tem, kako so nas olimpijske igre poenotile. Da smo končno razumeli, da ni pomembno, ali se pišeš Garnbret, Roglič ali Dončić, da ni pomembno, ali si sam oziroma so tvoji predniki "pravi" Slovenci ali pa so prišli iz kakšne druge države. Da vse, kar šteje, je, da smo tukaj in zdaj v Sloveniji, da aktivno prispevamo v družbi, da imamo našo državo radi in da jo iskreno in srčno zastopamo v tujini. Pa naj bo to pri športu, kulturi, politiki, znanosti ali gospodarstvu. Ampak spremenjeni zakon o tujcih mi pove, da imamo radi samo tujce, ki so finančno dobro preskrbljeni in zmagujejo na mednarodnih športnih dogodkih. Pa še to takrat, ko poslušajo domačo glasbo. Bog ne daj, da si zaželijo Severino na zasebni zabavi. Pri kulturnikih, znanstvenikih in politikih so tudi zmage in nagrade pogosto premalo, da bi bili sprejeti kot "naši".
Želela bi pisati o dolgem, lepem poletju na naši Obali. O novem urejenem kopališču v Kopru, o življenju na ulicah, o okusni malvaziji in refošku ter dobri domači kulinariki. Pa ne gre. Kako naj pišem o užitkih, medtem ko je temperatura zraka 36 stopinj Celzija in temperatura morja skoraj 30 stopinj. V moji rodni Makedoniji so divjali požari, enako je tudi v Grčiji in Italiji. V Kaliforniji se je razbesnel drugi največji požar v zgodovini, medtem ko morajo zaradi obilnega deževja na Japonskem evakuirati 1,4 milijona prebivalcev. Poleg zdravstvene krize imamo še precej hujšo podnebno. In namesto da bi nujno in odločno sprejeli konkretne sistemske ukrepe, da bi krizo zaustavili, se voditelji držav ukvarjajo s populizmom in nacionalizmom. Pod krinko razvoja še naprej podpirajo prakse, ki dobesedno uničujejo Zemljo.
Res bi želela pisati o zgodovinski zmagi na referendumu o vodah. Pri tem referendumu ni šlo zgolj za zmago narave nad kapitalizmom. Šlo je tudi za neverjetno aktivacijo različnih generacij, predvsem izjemnih mladih. Šlo je za solidarnost, za pokončnost in pravico do lastnega mnenja. Ne nazadnje, pokazalo se je, da so na referendumu bili proti tudi volivci strank vlade, ki je zakon predlagala. Želela bi pisati o tem, kako bodo to poenotenje prebivalcev znale izkoristiti opozicijske stranke in tudi same poenoteno stopile v boj proti uničevalni politiki, ki nam trenutno vlada. Ampak žal nimam te možnosti. Bolj ko se približujejo volitve, vedno več je soliranja in postavljanja lastnih interesov pred interese slovenskega naroda.
Za mojo generacijo milenijcev pravijo, da smo generacija, ki je najbolj izpostavljena depresiji in anksioznosti. Mogoče bo držalo tudi zame. Mogoče res nisem človek za lahkotne teme. Mogoče res ne znam poenostavljati in se prepustiti uživanju. Ampak svet, v katerem trenutno živimo, je preveč zahteven in zapleten, da bi ga obravnavali lahkotno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
