(POGLED) Oprostite, grešila sem

Oprostite mi, grešila sem. Bi najbrž morala povedati, če bi podpornikom pohoda za življenje v nameri prepovedati splav uspelo. Pred tremi leti in devetimi meseci sem naredila splav. Po besedah podpornikov pohoda sem vzela življenje otročku, ki je bil zaželen ter zame, partnerja in najinega starejšega otroka težko pričakovan. V enajstem tednu nosečnosti je ob rednem pregledu zdravnica ugotovila, da je z otrokom nekaj hudo narobe, in mi povedala, da bom morala zaradi lastne varnosti takoj splaviti. Takrat se mi je ustavil svet. Upala sem, da le sanjam moreče sanje. Da sem mogoče narobe slišala, narobe razumela. Da se je zdravnica zmotila. Da se je naprava zmotila. Pa saj tehnologiji ne moremo vedno zaupati, ni tako? Globoko v sebi sem vedela, da se ni. Da sem prav slišala, prav razumela, da se zdravnica ni zmotila in da je naprava delovala brezhibno. Da se bom morala od otročka, za katerega smo imeli že izbrano ime in začeli pripravljati vse za njen oziroma njegov prihod, že naslednji dan posloviti. Da tega otročka ne bom nikoli spoznala ali držala v rokah.

Splav je bil boleč. Tudi fizično, veliko bolj pa duševno. Zlomila sem se. Spraševala samo sebe, kaj sem naredila narobe, da se je to zgodilo? Je bila kriva kakšna hrana, ki sem jo pojedla, čeprav sem od začetka, ko sem izvedela, da sem noseča, pazila, kaj dam v usta? Sem mogoče pretiravala z delom in je bilo moje telo preutrujeno? Sem ravnala narobe, ker sem na službeni poti v tujini prevečkrat letela? Ali mogoče nisem pokazala dovolj veselja, ko sem izvedela, da sem noseča? Vsak dan znova sem se spraševala, kako se mi je lahko tako zalomilo, kako sem lahko tako odpovedala, da mi ni uspelo rešiti bistva - otroka, ki smo si ga vsi doma tako želeli.

V moji okolici me nihče ni obtoževal, ravno nasprotno. Imela sem vso podporo. Podporo partnerja, družine, prijateljev. Imela sem to srečo, da sem bila deležna tudi strokovne podpore. Ampak občutek krivde je bil tako močan in tako prisoten, da sem potrebovala veliko časa in pomoči, da sem ponotranjila, da nisem naredila prav nič narobe, da ni bila moja krivda, da sem morala splaviti. Da zato nisem nič slabša ženska, nič slabša mama svojemu otroku, nič slabša žena partnerju.

In potem, ko sem mislila, da sem končno našla svoj notranji mir, se znebila krivde in ponovno lahko brez solznih oči pogledam tujega dojenčka, se najdejo institucije in posamezniki v brezmadežno čistih belih srajcah, ki brezčutno, nepremišljeno in na trenutke prav hudobno pridigajo o omejevanju ali celo prepovedi splava. Najhujše od vsega je, ko sem splavila, so mi ljudje okoli mene, sicer z najbolj iskrenimi nameni razlagali, da se ne smem preveč sekirati, da je to normalno, da se dogaja ves čas. Vsak je poznal vsaj eno žensko, ki je šla skozi to osebno tragedijo. Ali se gospodje in gospe, ki tako žareče podpirajo prepoved splava, zavedajo, koliko žensk prizadanejo s tem, ko organizirajo shode ter s pisanimi baloni odpirajo bolj ali manj zaceljene rane in vanje vtirajo sol. Da bo le bolelo. Da bo močno skelelo. Ne potrebujem nobenega shoda, da se vsako leto spomnim dne, ko sem svojega otroka izgubila. Ne potrebujem nobenega plakata, da vsako leto žalujem na dan, ko bi moj otrok moral praznovati rojstni dan, pa ga nikoli ne bo.

Razlogi za splav so različni. In ogromno jih je. Ženska, pogosto skupaj s partnerjem, se lahko odloči za splav iz zdravstvenih razlogov v skrbeh zase ali še nerojenega otroka. Za splav se lahko odloči iz ekonomskih razlogov. Duševnih razlogov. Vseh možnih razlogov. Ne glede na to, kakšni so ti razlogi, so te odločitve izjemno premišljene, naporne, boleče in spremljajo žensko vse življenje. Puščajo trajne posledice. Nobena ženska se za splav ne odloči kar tako, iz čistega miru, za lastno udobje ali z namenom, da bi še nerojene otroke morili, kot to želijo prikazati določene institucije in posamezniki. Zato nobena ženska ne potrebuje prav nobenih pridig o tem, kaj sme in ne sme narediti z lastnim telesom. Nobena ženska si ne zasluži, da bi jo dojemali kot stroj za rojevanje otrok.

Da bo trpka ironija večja, z naročenim umorom primerja splav ravno institucija, ki se skozi celotno zgodovino ne more otresti hudih obtožb o spolni zlorabi otrok. Samo v zadnjem mesecu smo brali o izjemno velikem številu mladoletnih otrok, ki so jih v Katoliški cerkvi dokazano zlorabili francoski duhovniki. Cerkev ima torej težave s splavom nerojenih otrok, ne vidi pa problema pri spolni zlorabi živečih otrok. Ali gre res potem Cerkvi za otroke in njihova življenja? Ali so življenja nerojenih otrok bolj pomembna kot življenja in duševno zdravje rojenih otrok, ki so bili zlorabljeni? Zakaj se Cerkev ne bori za zaščito otrok pred spolnimi zlorabami, ki se dogajajo znotraj institucije same tudi v današnjih časih? Pri omejevanju oziroma prepovedi splava se bojim, da otroci nikoli niso bili tisti, za katere se je Cerkev borila. Ne, ni šlo za otroke. Borila se je za prevlado nad ženskim telesom in za podreditev žensk. Pod pretvezo boja za pravice nerojenih otroka skuša Cerkev zanikati človekove pravice, in sicer pravice žensk do odločanja o lastnem telesu.

Ne glede na to, da je v Sloveniji splav od leta 1951 legaliziran z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda in je dosegljiv vsem ženskam v zakonsko določenih okvirih, število opravljenih splavov že vrsto led pada. Zato ni nobene potrebe, da bi Cerkev in razne politične stranke organizirale shode, odpirale boleče rane, se ukvarjale s tujimi telesi in iskale probleme tam, kjer jih ni. Naj raje usmerijo ves čas in energijo v reševanje obstoječih problemov. Danes je teh še preveč.