(POGLED) Kako sem prejel svojo prvo dozo Pfizer-BioNTech

Četrtega maja 2021 ob 15.37 sem bil na Gospodarcu cepljen proti koroni. Prva doza. V eni od montažnih izbic brez strehe me je pod kupolo dvorane A v sektorju 3 cepila spodbudna in spretna zdravnica ali medicinska sestra. V levo ramo sem dobil injekcijo mRNK-vakcine z nemarketinško nezvenečim imenom Comirnaty (št. serije EX6537), sicer bolj znane kot Pfizer-BioNTech.

Bolelo ni nič. Komarjev pik bi bolj čutil.

Moj kartonček iz mrtvih dreves - s katerim bom izkazoval svoj imunitetni status, ko bom čez tri tedne cepljen še drugič - pa je potem poštempljala Karmen Šuštaršič Svetič, dr. med., specialistka splošne medicine.

Gospa doktor mi je prijazno zabičala, naj le posedim četrt ure v tako imenovani čakalnici (kot pravijo sosednji dvorani), da me ne bi presenetila kaka reakcija in da bi mi po potrebi lahko pomagali. Sam sem namreč hotel kar neučakano domov, čeprav se mi ni zelo mudilo. S kolesom.

Na vrsto za cepljenje sem prišel po redni poti kot zdrav človek iz starostne skupine 50 plus - ali 60 minus, če sem natančen -, brez kroničnih bolezni ali kakih drugih komplikacij.

Čeprav jih nimam za najbolj prisebne ali vsaj racionalne osebe, izkoriščam priložnost za zahvalo antivakserjem, nevakserjem, zanikovalcem pandemije, izbirčnim glede cepiva itd., ki se niso hoteli ali se nočejo cepiti ali so cepljenje iz enih ali drugih po mojem ne prav prioritetnih razlogov prestavili. Zaradi njih sem bil na vrsti najbrž malo prej.

Prijavljal sem se večkrat in na različne načine, čeprav ležerno in počasi in brez antibirokratske jeze.

Za cepljenje sem se prvič prijavil 9. decembra 2020 ob 14.25 po elektronski poti, ko je eUprava začela zbirati prijave. To pravzaprav ni bila prijava, temveč "vloga za prijavo interesa za cepljenje proti covidu-19".

Mudilo se mi seveda ni in nisem bil nestrpen, pa tudi sicer nisem imel občutka, da bi lahko bil kmalu cepljen. Niti ne spadam v rizično skupino, ne delam v kritični infrastrukturi in nisem zelo star.

Ne nazadnje pa sem že več kot eno leto v rednem stiku - dnevnem do mesečnem - z ne več kot tremi do petimi ljudmi in le redkdo s tistimi od zunaj. Odkar je korona, se počutim kot avanturist samo v svojem Hoferju in Mercatorju za enim ali drugim vogalom.

Tako sem se v skladu z ljudsko koronamodrostjo šele 6. aprila 2021 ob 11.47 po mailu obotavljaje se prijavil pri svojem izbranem zdravniku in še istega dne ob 21.10 od gospodične Nadje dobil naslednji odgovor:

"Vpisali smo vas na seznam oseb, ki izražajo interes za cepljenje proti covidu-19. Vas bomo obvestili pravočasno."

Kaj je to pravočasno? Da bom cepljen, preden se bom okužil? Ali da bom obveščen dovolj zgodaj, da ne bo zamudil na cepljenje? Kdo ve kakega optimizma mi to ni vlilo.

Kak teden po moji drugi prijavi je postalo jasno, da po zaslugi grešne koze Mojce Prelesnik iz tistega decembrskega posvetovalnega e-referenduma definitivno ne bo nič - no, pa saj tudi brez pooblaščenke ne bi moglo biti, ker digitalij itak ni bilo.

Potem se je nenadoma pojavila spletna stran pod smešno bombastičnim nazivom Gospodar zdravja, kjer da se lahko končno prijaviš za cepljenje. Ne spomnim se, kje sem zanjo izvedel, ampak najbrž je bilo tako slučajno, da sem jo enako hitro tudi pozabil prečekirati.

Za dobro vago me je še nekdo drug opozoril, da zdaj deluje spletna stran [Zdravstvenega doma Ljubljana], kjer da se lahko levo zgoraj prijaviš. To me je le spodbudilo, da sem proti koncu prejšnjega tedna vendarle poskusil in dobil v petek, 30. aprila, ob 8.50, naslednji odgovor:

"V preteklosti ste bili že naročeni na cepljenje. Prosimo spremljajte vašo elektronsko pošto oziroma SMS-sporočila. Prejeli boste termin za cepljenje. Pomembno je, da se cepljenja udeležite oziroma nas o nasprotnem obvestite."

Aha. V preteklosti? OMB, kakšno izražanje!

Po tem zadnjem dopisu sem slutil, da bom kmalu na vrsti. Občutek me ni varal. Predvčerajšnjim, 3. maja 2021, ob 12.40, sem prejel mesidž s terminom cepljenja: 4. maj 2021 ob 15.30, Gospodarsko razstavišče.

Na organizacijo cepljenja nimam pripomb, kvečjemu same pohvale. Vse deluje kot švicarska ura. Cepljencev nas je bilo v mojem terminu kar precej - morda kakih sto -, vendar nihče ni moral zelo dolgo čakati.

Gospodarc je videti kot kak zanikrn in zabačen letališki terminal v remontu.

V kačastem koridorju, označenem s signalnimi vrvicami, si na poti proti check-inu nisem mogel kaj, da ne bi na skrivaj - med hojo, iz roke, iz spodnjega rakurza - posnel vsaj eno fotko za spomin. Ker da ne bo pomote: table že zunaj opozarjajo, da je "fotografiranje strogo prepovedano".

In čeprav sam nimam težav z mesidži - in z drugimi oblikami elektronskega komuniciranja -, bi pa vendarle pripomnil, da se mi obveščanje po tem kanalu ne zdi najbolj pametno ali da vsaj ne bi smelo biti edini kanal.

Odkar vemo za razburjenje, ki ga po Sloveniji povzroča zapiranje bančnih in poštnih poslovalnic v odročnih krajih, se ne bi smeli čuditi, če je za mnoge problem že (enosmerno) komuniciranje po mesidžih.

Devet, deset ur po cepljenju, ko zaključujem ta tekst, ne čutim nobenih posledic. Ko sem odhajal iz tiste čakalnice, se mi je zdelo, kot da sem malo v slow motionu, ampak to je bilo verjetno od vznemirjenja ali olajšanja. Dejansko se počutim, kot da sploh ne bi bil cepljen ali kot da bi me kvečjemu preluknjali s placebom. Nobene podplutbe na levi rami. Niti če jo potipam, ne čutim nič.

Vem, da mnogi čutijo stranske posledice cepljenja - in da tudi ni nujno, da se te pokažejo takoj. Upam, da ne bo kaj prišlo za mano. Impferka na Gospodarcu mi je sicer zagotovila - ne da bi jo vprašal ali nasploh deloval kakorkoli zaskrbljeno -, da je pfizer zelo dobro cepivo z redkimi in minimalnimi stranskimi učinki.

Grem spat z mislijo, da kopriva kot jaz ne pozebe.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.