(POGLED) Kakšen je učitelj iz prihodnosti

"Žarek znanosti je posvetil na nesnovno realnost: vesolje začenja bolj izgledati kot velika misel, kot kakšen veliki ustroj. Um ni več le naključen vsiljivec v kraljestvu materije, ampak je čas, da se mu priklonimo kot kreatorju in absolutističnemu kralju kraljestva materije." (R. C. Henry, The Mental Universe; Nature 436:29, 2005)

Znanost in duhovnost sta sedaj prijateljici. Kvantna fizika je imela namreč te sumničavosti že dovolj in je vzela atom v svoje roke. Eden njenih fundamentalnih sklepov je namreč, da opazovalec sam kreira svojo realnost oziroma svoje realnosti. Med drugim sem bila zaposlena na šoli za otroke s posebnimi potrebami. Neki dan sediva z učencem, čigar močno področje je resnica, saj empatije v takšni meri, da bi mi ponudil laž, ne pozna. Sistem ne najde zanj prostora, ne spada nikamor, ni za sem in ne za tja, in tako sedi z mano na klopi in skušava spadati skupaj. Skupaj veva vsaj to, da sva del tega trenutka, ki ga deliva. Pogleda me in reče: "Veš, Anja, ti si iz prihodnosti." "Jah, sem tudi iz preteklosti," mislim pri sebi. Pa vseeno vprašam, čeprav iskreno nisem pričakovala, da bodo njegove besede gradniki mojega eseja: "No, zakaj čutiš tako?" "Glej, to, kar si ti, to ne obstaja, vsaj ne še." Priznam, da sem dobila kurjo polt, ker sem takrat vedela, da mi bo odgovoril na vprašanje, tisto notranje, globoko, osebno ...

"Kako misliš ne še?" "Vsaka babica," pravi on, "poglej nazaj, je od prejšnje bolj nežna, razumevajoča, blaga. To, kar si ti, tega pa še ni. To še ne obstaja."

Ali je govoril o inkluziji? Inkluziji, ki je integrirana v človeka, ne prebrana ne naučena, ampak živeta. Nekaj, kar smo kot ljudje, nekaj, kar gre v vsako našo vlogo in celico … In tukaj se zabrišejo meje učitelja, mame, žene, prijateljice, ampak je kultura človeka. Tukaj se zabrišejo tudi meje med stili vzgoje; naj bo represivna, permisivna ali vsedopuščajoča, lahko pa je karkoli, če je motiv spoštovanje naših meja in meja udeleženih. Spoštovanje njihovih sposobnosti in razumevanja.

Priznam, ne spadam, ne sodelujem, ko na hodnikih šole potekajo nostalgično usmerjeni pogovori, kakšni so otroci in kakšni šele njihovi starši. Pa kako je včasih bilo. Odrekla sem se pripadnosti mnogih in ostala prijateljica sebi in otrokom. Prijateljstvo v smislu spoštovanja in dopuščanja otroku biti otrok, v smislu razumevanja, da učenje ne poteka enosmerno, ampak smo na drugem tiru mi sami, in, oh, kako dobrodošlo bi bilo, če bi prisluhnili.

Če se navežem na začetno misel, kaj nam sporoča oziroma zakaj jo sploh navajam v pedagoški, vzgojni tematiki. Ker se duh razvoja odraža na družbi in zavesti. Kako vztrajati pri starih vzorcih, ko je zavest otrok toliko višja, ko je težnja po kreativnosti toliko močnejša, ko je zahteva po biti človek človeku toliko nujnejša. Otroci se danes ne sprijaznijo več z manj in učitelj je tisti, ki naj bi iskal načine, tehnike, razvijal nove metode za uspešno in ustvarjalno atmosfero. Tukaj se pojavi težava. Učni programi niso v koraku s časom, tudi učitelji so se nekje v tem izgubili. Ker čutijo, da ne obvladajo situacije kot nekoč, iščejo krivca. Otroka, starša, ravnatelja, sodelavca. Kriva pa je samo nepoučenost o tem, da lahko ustvarimo vzdušje, v katerem bomo zadovoljni. A to bomo lahko dosegli samo, ko bomo začeli sodelovati. Ko bomo opustili stara načela nedotakljivega, vsemogočnega učitelja, ki je lahko zabrisal ključe v glavo, pa je to bilo v okviru pedagoškega. Potem ko bomo nehali opevati ta obdobja in dejanja, bomo mogoče tudi bolje razumeli, da se moramo opolnomočiti s tehnikami, ki ne ustrahujejo ali kakorkoli odklanjajo otroka ali staršev. Ko bomo postali svetovalci, enakopravni ljudje tako otrokom kot staršem, takrat se bo začel dialog. Dialog, ki je nujno potreben za dobro počutje vseh udeleženih.

Še zmeraj slišim, da so učitelji, vsaj na rednih šolah, preobremenjeni. Neopolnomočeni, vrženi v vodo, ocean prevzetih modelov, ki jim finančno nismo kos. Pa čakam, da bodo šli na ulice kot takrat, ko plače niso bile dovolj visoke. Vsi imajo občutek, da nekaj ne gre v pravo smer, a se ne konkretizira ravno veliko. Občutek je, da vsi kar so in plavajo, da preživijo. Kot učiteljica na redni osnovni šoli in šoli za otroke s posebnimi potrebami opažam, da je nekoč veljalo, da je bolj zahtevno delati na šoli za otroke s posebnimi potrebami. No, danes ni več tako. Kot cilj, kot nujen cilj vidim zmanjšanje števila otrok v oddelkih rednih osnovnih šol, kontinuirano izobraževanje, izpopolnjevanje pedagoških delavcev, supervizije, strokovne time, predvsem pa vodstvo, ki diha s kulturo inkluzije, ki razpršuje idejo v vsako celico institucije in procesa. Vodstvo, ki se zaveda svoje avtonomije, vodstvo, ki zavoljo dobrobiti otrok in učiteljev ne kima več. Inkluzija je transformacija ne samo šolskega segmenta, je vseživljenjska preobrazba. Je transformacija učitelja, ravnatelja in posledično otroka in starša. Najprej je pa odgovornost naša. To je pedagoški eros.

Zakaj tako kritično? Ker je vsa teoretična ideja, če nima realizacijskega polja, samo ideja, kot marsikaj, kar radi pišemo in moramo pisati. Saj zapisovati je dandanes nujno in potrebno. Če nisi zapisal, nisi delal. Super je pravzaprav, če zapišeš tudi, česa nisi delal. Pa za to in za nič ni smotrno iskati krivca, nasprotno, dobrodošlo bi bilo iskati rešitve. In mogoče ne samo takih, ki jih dovoljuje sistem, mogoče je čas, da bi sistem začeli ustvarjati kompetentni ljudje. Mogoče bi nas moralo nehati biti strah za službe in kaj si misli "čreda". Povedati na glas, da je naša edina pedagoška odgovornost dobrobit učencev.

Prezaposlene svetovalne službe, preutrujene od vseh teh let, se ukvarjajo s pisanjem dokumentacije. Njihova vrata nimajo časa za prepih, kaj šele za tisto "na stežaj". Pa bi bilo nujno. Za vse otroke. Navihanih Bramov je veliko, kot tistih, ki so samo navihani ali imajo potrebe, ki so jim kos samo profili, ki so se tega zares izučili. Prepuščeni pa so, tako oni kot starši, na milost in nemilost učitelja, ki so ga pripisali učenčevemu razredu. Življenje pač ni potica, sem slišala. Večkrat. Še dobro, da tega ne slišimo iz operacijske dvorane. V obeh primerih gre za življenja. {api_embed_photo_R30}623654{/api_embed_photo_R30}

Dodobra sem spoznala, kako zelo nujno je, ne samo da obstajajo inkluzivni pedagogi, več, inkluzivna pedagogika bi morala biti stopnja pred specializacijo. Skupna podlaga vsem pedagoškim profilom. Drugače sploh ne gre. Oziroma gre, ampak za kakšno ceno. V današnjih razredih, bolj kot kadarkoli, ne dobi nihče ničesar prav in vsi bi imeli nekaj posebej. Učenec z MAS, pa tisti z disleksijo, pa tista, ki vse ve in bi rada več, trije romski otroci, dva priseljena iz držav bivše domovine in še 20 razigranih otrok. In si želim, da bi kdo že končno spoznal, da je lahko drugače. Sistem namreč ni gospod, ki živi v hiši in bere časopis. Sistem smo ljudje, ki smo to pozabili.