(POGLED) Kar se dogaja, je konflikt dveh elit. Produktivna alternativa ne obstaja. Nikjer ni niti levice s predlogom rešitev

Že precej časa nazaj sem pisala o tem, da je spor med EU in Poljsko bistveno bolj zapleten, kot se zdi. Razvoj dogodkov to tezo več kot potrjuje. Spor se očitno ne bo polegel.

Obe strani stojita vsaka na svojem napačnem stališču. Pri čemer očitno nobena od strani še ni dojela, da stoji na napačnem stališču. Nobena stran temu primerno ne popušča. Čeprav popuščanje - resnici na ljubo - ne prinaša rešitve. Rešitve, ki bi jo lahko strokovno ocenili kot ustrezno, sploh ni. In zdi se, da je pravzaprav nihče ne pogreša.{infobox-quote_full}177721{/infobox-quote_full}

Spor se je namreč razvijal in se še naprej razvija v smer oblikovanja dveh vedno bolj radikalno ločenih taborov, ki materializirata nezmožnost delovanja EU - in verjetno tudi njenega obstoja.

To se ne dogaja zato, ker EU kot politična tvorba v principu ne bi mogla obstajati. Ampak zato, ker EU ne razume, da je za to, da bi lahko obstajala, treba razumeti, kako obstajajo in delujejo multietnične skupnosti. Obstoj takšnih skupnosti ima namreč nekatera pravila, ki jih EU ne razume in verjetno tudi ne pozna.

Način obstoja multietničnih skupnosti ni kolonialna drža in prakticiranje premoči, ki se v praksi kaže kot značilni kolonialno nadrejeni paternalistični pristop žuganja in nagrajevanja. To je pristop, s katerem EU ne more rešiti nobenega problema. Se pa z njim vedno blamira, kadar ga prakticira. In dokazuje, da nima pojma o tem, kako usklajevati in voditi multietnično entiteto.{api_embed_photo}721089{/api_embed_photo}

Kot sem tudi že pisala, EU deluje kot značilni kolonialni oziroma natančneje rečeno kolonizirajoči subjekt. Tako delujejo tudi vse glavne zahodne države v njej.

To nas ne sme čuditi. Te države imajo za sabo dolgo zgodovino delovanja v kolonialnih situacijah, v katerih so cela stoletja nastopale v vlogi kolonizirajočih subjektov. Ti so svoje cilje in interese realizirali skozi navidez dobrohotni paternalizem. Dokler se je dalo.

Ta paternalizem je vključeval med drugim tudi "skrb" za kolonizirane. Seveda takšno obliko "skrbi", ki je zagotavljala realizacijo ciljev in interesov kolonizatorjev. Če se je to pokrilo z dobrobitjo koloniziranih, toliko bolje. Če ne, pa kolonizatorjev to ni skrbelo.

Praksa zahodnih kolonialnih gospodarjev je vključevala tudi grožnje, silo in prakticiranje nasilja. Če je to bilo glede na njihove interese in cilje potrebno. Zahodni kolonizatorji niti v preteklosti niti danes niso popuščali pri brezobzirni realizaciji lastnih interesov. Seveda na račun koloniziranih.

In kot kaže, jim je ta logika delovanja prišla tako v navado, da zdaj to prakticirajo tudi v EU. Kjer zdaj grozijo Poljski. EU bo tako ravnala s katerokoli državo, ki bi lahko ogrozila njene interese in cilje. Ali povedano drugače: trenutno opletanje z vrednotami EU proti Poljski je identično opletanju iz njihove kolonialne zgodovine - le da so kolonizatorji takrat namesto o vrednotah demokracije praviloma govorili o krščanskih vrednotah.

Kar pišem, ne pomeni, da zagovarjam ravnanje poljskih oblasti. Nikakor ne. Dogajanje na Poljskem je izigravanje demokratičnih principov. In pravil. Z namenom, da poljska vladajoča elita ohrani svoj položaj in moč. Tako kot tisti, ki vladajo v EU, uporabljajo vsa sredstva. Tudi njih, tako kot vladajočih v EU, ne more nič ustaviti. Niti vladajoči v EU.

Kar se dogaja, je konflikt dveh elit, ki sta pri uresničevanju ciljev in interesov trčili druga ob drugo. V bistvu nič novega. Tudi prognoza je že stara in znana. Nobena od elit ne namerava popustiti. Popuščanje bi škodilo njunim interesom in ciljem. Zato konca konflikta ne moremo pričakovati.

Pred nami sta torej dve napačni politiki. Dve napačni razumevanji tega, za kaj v multietničnih povezavah gre. In kako v takih povezavah uresničevati konstruktivne cilje.

Zato je v tem primeru postavljanje na stran EU ali na stran Poljske zgrešeno. Tako EU kot Poljska namreč igrata napačno igro. Tudi če to igranje ocenjujemo zgolj z vidika njunih partikularnih ciljev in interesov.

V dani situaciji postaja očitno, da produktivna alternativa ne v Evropi ne širše ne obstaja. Ne samo, da nikjer ni levice s predlogom rešitev za realizacijo interesov in ciljev tistih, ki so v obeh političnih enotah podrejeni in eksploatirani. Tudi ni nobene resne strokovne rešitve. Ki bi morala iti v povsem drugačno smer kot pa v merjenje moči.

Rešitev bi bila namreč opustitev zahodnega tipa demokracije kot edine možne in zveličavne Demokracije in dopustitev pluralizacije demokracije. Demokracije v množini. Obstoj demokracij, ki vključujejo razlike.

Obenem pa bi bilo treba zagotoviti ohranitev temeljnih demokratičnih principov in standardov. Toda tega ni mogoče doseči z žuganjem. Niti s prisilo. Ampak z znanjem. Z razumevanjem. In z dogovarjanjem.

Tega pa si ne želita niti evropska niti poljska politična elita.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.