V Libanonu so bile 15. maja parlamentarne volitve, ki so bile zaradi specifičnega ekonomskega in političnega konteksta izjemno pomembne za prihodnost države. Republika, ki so jo francoski kolonialni gospodarji leta 1920 umetno vzpostavili na željo svojih zaveznikov, kristjanov maronitov z Gore Libanon, in to tako, da so jo ločili od večje zgodovinske politične entitete – Velike Sirije, se v zadnjih letih sooča z največjimi preizkušnjami v času svojega obstoja. Velikanske ekonomske težave, v katerih je država, so posledica dolga desetletja prisotne politične urejenosti države na podlagi ustaljene delitve položajev med religijske (sektaške) skupnosti (predvsem kristjane - maronite, muslimane - sunite, šiite - dvanajstnike in druze) ter specifične družbenopolitične ureditve, temelječe na pokroviteljsko-klientelističnem načinu delovanja (zamaa), v okviru katere so politične elite (tradicionalno vplivne družine, gospodarji vojne, uspešni poslovneži in voditelji političnih strank oziroma gibanj) pripadnikom svojih religijskih skupnosti v zameno za lasten neomejen politični in ekonomski vpliv (uporaba državne blagajne kot osebne lastnine) zagotavljale ugodnosti (službe ter zdravstvene in druge storitve). Tem destruktivnim okoliščinam sta se v zadnjih nekaj letih pridružili še špekulativna politika Libanonske centralne banke, ki je privedla do pomanjkanja deviznih rezerv in izjemnega padca vrednosti nacionalne valute (libanonska lira) ter odtegnitev finančne pomoči, ki so jo državi tradicionalno namenjale sunitsko dominantne bogate zalivske države, predvsem Savdska Arabija, zaradi prevladujočega političnega položaja šiitsko-dvanajstniškega proiranskega gibanja Hezbolah. Indikator vsesplošne krize je bila enormna eksplozija v bejrutskem pristanišču avgusta 2020, ki je razdejala velik del glavnega mesta in povzročila številne človeške žrtve.
Ekonomske težave v nekdanji "bližnjevzhodni Švici" so tako velike, da jih Svetovna banka opredeljuje kot enega največjih finančnih kolapsov od leta 1850. Od leta 2019 se je bruto družbeni proizvod skrčil za 58 odstotkov, letna inflacija je več kot 200-odstotna, lira je izgubila 94 odstotkov svoje vrednosti, minimalna plača je okoli 30 dolarjev, zaradi finančnih težav pa v državi tudi kronično primanjkuje elektrike, zato so pogosti električni mrki. Upokojenci ob večerih na ulicah moledujejo za drobiž, po oceni Ekonomskega in socialnega sveta OZN za Zahodno Azijo pa v večdimenzionalni revščini živi več kot 80 odstotkov prebivalstva.
Prvo vprašanje, ki se je zastavljalo v zvezi z zadnjimi parlamentarnimi volitvami, je bilo, ali bodo protestniška in civilnodružbena gibanja, ki so po letu 2019 nastopala proti tradicionalni družbenoekonomski ureditvi države oziroma kleptokratskim političnim elitam, dosegla politični preboj v parlament. Volitve so v tem pogledu dale ambivalenten odgovor. Po eni strani so namreč nova gibanja dosegla precejšen uspeh, saj so kljub svoji fragmentiranosti oziroma nezmožnosti nastopa z enotno volilno listo osvojila 13 mandatov v 128-članskem parlamentu, pri čemer so porazila nekatere močne neodvisne kandidate, na primer vplivnega druzovskega voditelja Talala Arslana.
Po drugi strani pa v zakonodajnem telesu vendarle ni bilo kakšnih večjih sprememb, saj so kandidati etabliranih strank oziroma gibanj osvojili kar 90 odstotkov vseh parlamentarnih sedežev. Slednje je paradoksalno zgolj na prvi pogled (ogromne težave bi po neki elementarni logiki morale voditi v odpravljanje razlogov za težave), saj je katastrofalen ekonomski položaj, v katerem je večina Libanoncev, zgolj še pripomogel k delovanju pokroviteljsko-klientelističnega sistema. Tradicionalne politične elite so v zameno za pomoč v denarju ter zdravstvenih in drugih storitvah od članov svojih skupnosti zahtevale in večinoma dobile volilno podporo. V najrevnejših delih države so volilni glas lahko kupile že za 35 dolarjev, drugod pa z zagotavljanjem nekaj širših storitev. Poleg tega etablirani politični voditelji člane svojih skupnosti opozarjajo, da lahko zgolj vojaške sile, ki jih vodijo, zagotovijo varnost, kar je v obstoječem izjemno napetem položaju v državi prepričljivo.
Drugo vprašanje je bilo, ali bo v parlamentu večino ohranil politični tabor, ki ga sestavljajo šiitsko-dvanajstniški stranki Hezbolah in Amal ter krščansko-maronitska stranka Svobodno domoljubno gibanje (iz nje izhaja aktualni predsednik Michel Aoun). Pri tem je treba dodati, da so volitve potekale kot kombinacija izbire kandidatov v okviru točno določenih številčnih kvot za posamezne religijske skupnosti (64 za kristjane in 64 za muslimane, nato pa še v skladu z delitvijo znotraj obeh abrahamskih religij) in proporcionalnega volilnega sistema. Omenjeni politični tabor ni ohranil večine, čeprav sta Hezbolah in Amal osvojila vse sedeže, predvidene za šiite - dvanajstnike, poleg tega pa je Svobodno domoljubno gibanje obdržalo tako rekoč enak delež mandatov. Tabor je večino izgubil zaradi volilnega poraza tistih neodvisnih kandidatov, ki so bili v zadnjem legislativnem mandatu povezani z njim ali pa so pred volitvami zapustili njegove vrste.
Libanon se kljub nedavnim volitvam ne bo kaj kmalu postavil na noge
Največji uspeh je dosegla druga krščansko-maronitska stranka, Libanonske sile (vodi jo Samir Žaža), ki je z 19 sedeži postala najmočnejša sila v parlamentu. Stranka je v zadnjih letih politično povezana z muslimansko-sunitskim gibanjem Prihodnost, ki ga vodi nekdanji premier Saad Hariri. Skupaj tvorita tabor, ki s sovražnostjo gleda na to, da je Hezbolah vojaško najmočnejša sila v državi – menita namreč, da proiransko gibanje predstavlja varnostno, politično in ekonomsko grožnjo za Libanon. Bistveno je dodati, da tudi tabor, ki nasprotuje Hezbolahu, ni osvojil večine sedežev v parlamentu, tako da v zakonodajnem telesu ne obstaja jasna koalicijska večina, ki bi zagotavljala (relativno) hitro izvolitev vlade. Nasprotno, tako rekoč zagotovo bodo politična pogajanja za oblikovanje nove vlade izjemno težavna in dolgotrajna.
Pogajanja o sestavi vlade (v skladu s pravili, določenimi že leta 1943, izvršilno telo zmeraj vodi musliman-sunit), ki so že tradicionalno težavna, kajti vsak od obeh glavnih taborov želi povečati svoj vpliv, na koncu pa mora priti do nekega ravnotežja moči med njima, bodo tokrat še težavnejša zato, ker se bo morala nova vlada soočiti s tremi pomembnimi vprašanji. Prvič, morala bo sprejeti zakonodajne in fiskalne reforme, ki jih je državi kot pogoj za izplačilo finančne pomoči v višini treh milijard dolarjev postavil Mednarodni finančni sklad. Reforme bi lahko pomembno omejile moč etabliranih političnih elit, zato se bodo te še bolj borile za takšno sestavo nove vlade, ki jim bo (vsaj relativno) ustrezala. Drugič, novi parlament bo moral do 1. novembra 2022 z dvotretjinsko večino izvoliti novega predsednika republike (v skladu s pravili je to zmeraj kristjan maronit), ki ima največjo politično moč v državi, saj mora podpisati vsak zakon. V zvezi s tem se položaj lahko zelo zaostri, saj bo obstoječi predsednik Aoun zahteval določene koncesije za svoje politično gibanje, ker mora podpisati odlok o nastopu nove vlade. In tretjič, če poslanci novega predsednika republike ne bodo izvolili do 1. novembra, bo predsednikove izvršilne pristojnosti prevzela nova vlada, kar tudi zagotavlja, da bodo pogajanja o njeni sestavi tokrat res izjemno ostra.
Ker bodo pogajanja verjetno dolgotrajna, se bo v tem času ekonomski položaj v državi še dodatno slabšal. To pomeni tudi veliko varnostno grožnjo, saj v času hudega pomanjkanja politični voditelji z namenom ohranjanja svojih položajev lažje prepričajo frustrirane pripadnike svojih skupnosti v uporabo nasilja proti pripadnikom drugih skupnosti. V tem pogledu je pomembno opozoriti, da je libanonska vojska, ki velja za "kovačnico libanonske nacije" in bi morala zagotavljati varnost, danes izjemno šibka, saj so njeni pripadniki mizerno plačani in zato bežijo iz nje oziroma niso motivirani. Zdi se torej, da Libanon v prihodnosti čakajo še hujši časi tudi zato, ker je Hezbolah precej pripravljen uporabiti orožje, kajti na pogajanjih med ZDA in Iranom glede oživitve iranskega jedrskega sporazuma (še) ni bil dosežen dokončni preboj, zaradi česar je Islamska republika manj pripravljena preprečevati destabilizacijo regije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
