Nejeverno je pogledal v tank M1A1 Abrams, ki se je pred nekaj drugimi oklepniki kotalil pod oknom. Sedemdeset ton železja je mlelo asfalt, še preden se je iz zvočnikov s tisočih minaretov egiptovske metropole razlegel mujezinov klic k prvi jutranji molitvi. Tank se je ugnezdil kakih tristo metrov od hotela, obrnil cev proti Tahrirju in zlovešče občepel na strateškem križišču.
Bilo je jutro desetega dne arabske pomladi v Egiptu, revolucije, s katero je hotelo ljudstvo vreči z oblasti osovraženega predsednika Hosnija Mubaraka. Kar se je začelo 25. januarja s protesti nekaj sto ljudi, se je razmahnilo v revolucijo, ko se je, tako so vsaj šteli egiptovski mediji, vsakodnevno na Trgu osvoboditve, kot prevedemo Tahrir, zbralo milijon ljudi. Smrdelo je po zažganem, tam na Tahrirju in v ulicah okoli njega, saj so vsako noč goreli avtomobili in trgovine, še bolj pa je smrdelo po državljanski vojni. Ki pa je imela nekako čuden predznak; mladi vojaki, obvezniki, in njim nadrejeni častniki so v polni bojni opremi večinoma zdolgočaseno postopali naokrog in se naslanjali na svoje jeklene zverine, umazano delo spopadanja s protestniki so prevzeli policisti v uniformah in civilu.
Nekaj pri vsem skupaj ni štimalo, ampak morali sta miniti še dve leti, da se je to izkristaliziralo. Zakaj za vraga tistega januarja in februarja leta 2011 vojska ni stopila na stran svojega vrhovnega poveljnika, predsednika Mubaraka, ki je poleg vsega tako kot vsi njegovi predhodniki po padcu monarhije zgolj zamenjal vojaško uniformo z generalskimi našitki za po meri krojeno obleko? O tem takrat nismo dovolj razmišljali. Kakorkoli že, Mubarak je teden dni po tistem petku sporočil, da odstopa. Ni bilo vsesplošnega pokola, ni bilo državljanske vojne, ni še bilo vstaje v Libiji ali Siriji. Prva se je začela štiri dni po Mubarakovem odstopu, druga mesec dni po libijski. Zdelo se je, da je arabska pomlad, ki se je začela dober mesec prej z jasminovo revolucijo v Tuniziji, dosanjala svoje sanje. Da se začenja preobrazba v bolj demokratično, svobodno, civilno in manj skorumpirano družbo.
Toda vojska, ki je vse od državnega udara julija leta 1952 vlekla vse niti v državi in imela prevladujočo politično in ekonomsko vlogo, se ni preobrazila v armado pod civilnim nadzorom - le potuhnila se je. Dve leti je vladala fatamorgana, da Egipt postaja svobodna družba; na parlamentarnih volitvah je zmagala dotlej prepovedana Muslimanska bratovščina, predsednik države je postal njen pripadnik Mohamed Mursi. Toda vojaško diktaturo je zamenjala verska, Egipt se je od dotlej deklarirane sekularne države obračal proti islamski republiki, podobni Iranu. Egiptovska vojska, ki se je znebila svojega diskreditiranega poveljnika Mubaraka, je najprej dopustila volilno zmago islamistov, nato pa je z veliko spretnostjo razpihovala polarizacijo družbe na sekularnejši in religioznejši islamistični del ter na koncu sama nastopila kot rešiteljica družbe. Novi oblastnik, general Abdel Fatah Al Sisi, je izjemno brutalno zatrl islamiste in vzpostavil avtokracijo, ki je hujša od Mubarakove, je nedavno za Večer najbolje pojasnil preobrazbo v zadnjem desetletju dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in eden najboljših poznavalcev te problematike pri nas.
Ko spomini nanesejo deset let nazaj, je opazno še nekaj, kar je bilo simptomatično za vse države severne Afrike in Bližnjega vzhoda, ki jih je zajela ali oplazila arabska pomlad. Četudi so se na Tahrirju zbirali mladi in stari, so bili nosilci revolucije mlajši intelektualci, študenti in prebivalci večjih mest. Na volitvah pa odloča večina, in ta je zlasti v Egiptu na podeželju. Če so se sprva prebivalci ruralnih območij obrnili k Muslimanski bratovščini, ki je v desetletjih kljub prepovedi zgradila močno socialno mrežo, so se kasneje, po vojaškem udaru, pač naslonili na tiste, ki so jim vladali celo življenje. Na generale, ki so zamenjali uniforme za po meri krojene civilne obleke.
Tako je Egipt danes tam, kjer je bil pred desetletjem, ali še na slabšem. Zapori so polni disidentov in drugih, ki oblastem niso po volji. Gospodarstvo je trdno v rokah generalov. Strateško pomemben polotok Sinaj bolj kot egiptovska vojska nadzirajo pripadniki skrajnih islamističnih skupin. Zahod, ki je z dobrimi in pogosto manj dobrimi nameni podpiral revolucionarno vrenje, je od vsega skupaj dvignil roke. Združene države Amerike še naprej opremljajo in financirajo egiptovsko vojsko, kot so jo v časih Mubaraka in vseh njegovih predhodnikov. Mubarak in Mursi sta medtem umrla, prvi na prostosti, drugi v zaporu. Predsednik Abdel Fatah Al Sisi pa na pol poti med Kairom in Suezom gradi megalomansko sodobno mesto, ki sploh nima imena, pravijo mu kar administrativna prestolnica, hkrati pa v Kairu prenavljajo trg Tahrir. Na otoku sredi krožišča, kjer so se nekoč drenjali protestniki in novinarji, stoji veličasten obelisk. Ne v spomin na revolucijo, temveč kot spomenik sedanji politični garnituri.
Za Egipčani pa je izgubljeno desetletje. Sanje so ostale na Tahrirju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
