Četudi ne maramo mraza, tudi če ne smučamo, kar je med Mariborčani redkost, in tudi če smo v sebi oster nasprotnik materialističnega vzdušja, ki je v tem času še posebej intenzivno, nas napoved, da bo letos snežilo že decembra, za trenutek vseeno vzradosti, mar ne? Kakorkoli se že trudimo zadušiti otroško veselje v sebi, lučke svetijo premočno in božične melodije se nam splazijo pod kožo, četudi ne upamo priznati, da nam je njihovo žgečkanje prijetno. Maribor je končno bogato zaživel v božičnih sejmih in prizoriščih. Na svoje trge vabi mlado in staro, z mamljivim vonjem po cimetu in šmornu, iz katerega naj bi rum med pripravo izhlapel, pravijo kuharji. Še se najde kak godrnjač, ki ne zmore odnehati opozarjati na amerikanizacijo božiča, a ga v resnici malokdo zares sliši. K sreči vse več ljudi razume, da kljub bogati ponudbi materiala na trgovskih policah, vendarle ne gre za kupovanje, ki da je bistvo božičnega časa. Gre za to, da se zrak obarva v srebrno-zlato razpoloženje, zaradi katerega naenkrat najdemo čas za druženje, razmišljanje o nam dragih ljudeh in za trenutke ljubezni; takšne in drugačne. Vse več nas pozdravlja stojnice, na katerih ustvarjalni ljudje ponujajo svoje ročno izdelane zanimivosti, ki še dolgo pridejo prav. Na primer volnene nogavice, dišeča mila in lesene kuhalnice. Kakšna radost! In kakšna radost je med ljudmi, ko jim že prvi kuhanček obarva lica ter podari smisel za humor. Zebe jih, a vseeno vztrajajo, ker jim je toplo pri srcu. Včasih celo zaplešejo, zapojejo in domov si naposled odnesejo kanček dobre volje, ki jim naslednje jutro pomaga vstati in se odpraviti v službo.
Na drugi strani sveta pa vojne. Umiranje. Strah in groza. Tam se mraz čuti drugače. Tam mraz zebe do kosti, ker so pogosto kosti edino, kar je še ostalo. Tam vlada tema, ki jo razsvetljuje smrtonosni ogenj. Tam vlada kaos. In tudi tam gre za amerikanizacijo in pohlep, a v povsem drugačnem razmerju z radostjo. Tam radost nima moči. Mir in ljubezen pa sta zgolj simbola pozabljenega hipijevstva.
Ampak ali to pomeni, da se moramo mi, na tej radostni strani sveta, nehati smejati? A se moramo počutiti krive, ker ljubimo, se smejemo, objemamo svoje otroke, ki v našem varnem svetu srkajo penast kakav? Že jutri, pravijo strokovnjaki, lahko tudi naš, navidezno idiličen svet uničijo tisti, ki se po več tisoč letih še niso naučili živeti v miru. Tisti, ki so jih v otroštvu pozabili ljubiti in je njihova misija uničiti sočloveka, ki hoče živeti. Že jutri, lahko njihova norost poseže v naša življenja in jih razruši v neprepoznavne koščke brezpomenskega.
Koliko je torej vreden iskriv obraz ljubega človeka v tem, danem trenutku? V resnici nimamo moči, da bi posegali po peklu in gasili njegov ogenj. Vse, kar imamo, je to, kar je pred našimi očmi v tem trenutku. Udobje, rdeča lica, božične melodije, dovolj denarja, da nakupimo volnene nogavice, mila in sladkosti za naše najljubše ljudi, ljubezen, takšna in drugačna, pa svoboda. Svoboda jutranjega prebujanja v dan. Brez strahu. Z načrti. Mehkoba postelje in toplina občutka, da jo z nekom deliš. To imamo. V tem, danem trenutku.
Zakaj imamo v Mariboru Bob leta
Vojne niso stvar narave. Niti človeške. Vojne so stvar neukih src. Zatorej je bolj kot kadarkoli pomembno, da naše otroke naučimo radosti. Da jih naučimo videti in čutiti ljubezen. Da jim pokažemo moč mirnega srca in veličastnost občutka povezanosti in pripadnosti. Da jim namesto vojne, pokažemo ples ob ognju in namesto pogorišč, bujne gozdove, reke in slapove. Namesto plastičnega orožja in strateških računalniških iger, fantom pokažimo, kako lahko tudi oni spletejo volnene nogavice, in dekletom, kako lahko z ljubeznijo ustavijo prepir. Samo tako bomo vzgojili družbo, ki pod nobenim pogojem ne bo odobravala tako neumnega in nesmiselnega početja, kot je vojskovanje. Ki ne bo prenašala voditeljev, ki se niso ničesar naučili iz preteklih napak človeštva. Zdaj imamo bolj kot kadarkoli priložnost, da se tudi mi naučimo živeti. Da se naučimo poiskati smisel v lepih, okusnih, ljubečih in dišečih zgodbah. In da naredimo stvari drugače.
Po vstopnice za Bob leta!
Maja Monrue bo poleg Aleksandra Pozveka sovoditeljica Boba leta, ki bo 25. januarja 2025. Vstopnice vas že čakajo na Eventimu.
Zato imamo v Mariboru Bob leta. V izjavah, ki ponujajo ogledalo družbi. V satiri, ki na komičen način opozarja na luknje, skozi katere prepihi kalijo srčni mir. V večeru, za katerega se lepo oblečemo in pridemo v Slovensko narodno gledališče, zato ker v tistem trenutku dajemo kulturi prednost pred politiko in materializmom. Ker damo tisti večer prednost družbeni povezanosti namesto individualizmu. Ker damo prednost novim idejam in globokim vpogledom ne samo velikih, ampak tudi malih ljudi. Ker v resnici tam velikih in malih sploh ni, ampak smo vsi enaki. Za trenutek. Za en večer. Ker se skupaj smejemo in skupaj razmišljamo. Skupaj dovolimo, da nam ustvarjalci na odru pokažejo svoje zgodbe in skupaj se v njih izgubimo. Za trenutek. Skupaj smo ponosni. Ponosni smo, da imamo ta naš mali svet, da imamo pametne ljudi, da imamo ustvarjalnost, da imamo ta trenutek. Da ga še vedno imamo.
