Marko Crnkovič
V petek je bil sodni dan. Kar mene zadeva, se je začel z mesidžem o evakuaciji mojega sina. Prejel sem ga sredi noči, prebral pa šele zjutraj. Oskar je bil že pet dni bogu za hrbtom na nekem taborjenju na Gorenjskem, ko so ga animatorji — skupaj z drugimi mladimi mestnimi frajerji — okrog polnoči vrgli pokonci, ker je sicer benigna reka začela sumljivo naraščati. Na hitro so morali podreti šotore in spakirati, potem pa jih je lokalna Civilna zaščita z džipi preventivno prepeljala v bližnjo podružnično osnovno šolo.
Tam so prespali v učilnicah. Na tleh. No, na armafleksih in v spalkah, seveda.
Hvaležen sem vsem vpletenim, da so se zgledno organizirali in poskrbeli za našo mladino. Človeku je bilo toplo pri zaskrbljenem srcu. Sam pripominjam, da še tem manj razumem, zakaj vsi vedno nekaj šimfajo šolnike in te, ki se profesionalno ukvarjajo s podmladkom.
Uvidevni bagerist
Taborjenje je bilo seveda predčasno prekinjeno. Organiziran prevoz z avtobusom v Ljubljano je bil predviden šele v nedeljo, javni prevoz med civilizacijo in lokacijo pa itak ne obstaja. Tako smo po otroke morali sami.
Za tistih 50 kilometrov sem rabil uro in pol. Zadnjih pet kilometrov do improviziranega hostla sem vozil po cesti, po kateri se je z brežin razlivala voda. Na neki točki je bager odstranjeval zemeljski plaz, ki je zasul pol cestišča. Ko je bagerist videl, da potrpežljivo čakam, se mi je s strojem uvidevno umaknil.
To sem prvič doživel. V mestih ponavadi ne doživljam, da so soudeleženci v prometu uvidevni.
Ta cesta je bila sicer uradno zaprta. Prepoved sem najprej mislil spoštovati, češ, bom že prispel na cilj po kaki daljšnjici. A to je bila edina pot do tja, edina cesta. To je ena tistih ozkih slovenskih dolin, kjer imajo prebivalci svoj ekskluzivni dialekt in eno samo cesto.
Kandid ali Optimizem
Vožnja nazaj je trajala skoraj dve uri. Ker sem tja grede videl, da se skoraj do Kranja dolga kolona proti Ljubljani na avtocesti premika po polžje, sva jo s sinom iz previdnosti pičila kar mimo Šenčurja in Brnika proti Mengšu in najprej proti Trzinu.
Katastrofe teh razsežnosti nas znajo poenotiti in po svoje pomiriti.
Not so fast, Anton! Tam je bilo vse poplavljeno, tako da je bilo treba nazaj, potem pa spet nazaj skozi Domžale proti Dragomlju in čez Šenjakob in Šentpavel na Črnuče. Na črnuškem mostu je sin posnel divjo, kalno Savo. Bila je široka kot Drava pri Vuzenici.
Ni bilo ravno razburljivo, bilo pa je neprijetno. Videla sva nekaj poplavljenih hiš, veliko first responderjev in helikopter, ki je lebdel nizko nad neko sosesko.
Dan prej sem po sto letih ravno bral Voltairovega Kandida ali Optimizem. Če se je v najboljšem med vsemi možnimi svetovi to že moralo zgoditi, zakaj hudiča se je moralo zgoditi ravno danes? In kako se naj jutri — torej danes — prebijem do Maribora? Po železni ali po asfaltni cesti? Vem samo to, da ne grem čez Zagreb.
Druga avantura
Popoldan pa se je začela druga avantura. Tista, kot so jo videli, beležili in prezentirali mediji.
Popoldan sem visel na internetu in spremljal sprotna prizadevanja slovenskih medijev, da ne bi kdo ostal indiferenten do naravne nesreče.
Glede tega se jim ni bilo treba truditi. Katastrofe teh razsežnosti nas znajo poenotiti in po svoje pomiriti. Ko prevladajo čustva in ko se kolektivno čutimo najbolj nemočne, znamo biti ne samo najbolj usmiljeni, sočutni, solidarni, temveč tudi najbolj spravljivi.
To je pomemben nauk, če ga le znamo sprevideti, posplošiti in aplicirati: slavna slovenska sprava — namreč tista, za katero se zaman grebemo že desetletja — je možna samo, če imamo o čem pomembnejšem razmišljati. Če pozabimo, zakaj se pravzaprav prepiramo. Če nimamo časa za neumnosti. Če je nekaj bolj pomembno od neumnosti, s katerimi se običajno trapimo.
Če bi Vizjakov zakon obveljal …
Vsem to ni jasno. Nekateri terajo svoje naprej in jim ni mar, da v ekstremnih situacijah izpadejo brezčutni in oportunistični.
Za dobro voljo je že zjutraj poskrbel Jože Jerovšek. Pohvalo gasilcem se mu je zdelo primerno podkrepiti s pripombo, da pri vsej njihovi požrtvovalnosti zanje ni bilo prostora v novem Svetu RTV — "ker med njimi ni mamilašev". To je po njegovem bil pogoj oz. referenca za kadrovike z Metelkove.
Kar zadeva medijske mainstream desničarje, so se zadovoljili s sesuvanjem Nike Kovač in pogrevanjem očitkov, da je ona kriva, ker je izsilila referendum o vodah in pod krinko boja za čisto pitno vodo nasprotovala reguliranju vodotokov.
Skratka: če bi genialni Vizjakov zakon obveljal, včeraj ne bi bil sodni dan.
Uravnoteženo
Da pa tendencioznosti ne bi bile enostranske, je poskrbel Miha Kordiš, ki je izkoristil gužvo in na "posledice podnebnih sprememb" in "zgrešenih prioritet" obesil problematiko stroškov za oboroževanje.
Prav rad bi videl prizadetega, oškodovanega v poplavah, ki bi si štel v čast in čutil zadoščenje, da s svojo nesrečo prispeva k protestiranju proti nesmiselnemu oboroževanju!
Za podobno dobro voljo kot Jerovšek — čeprav je bil njen vic bizaren in neslan — pa je poskrbela predsednica. Povedala je nekaj standardno sočutnih in spodbudnih, kot zna samo ona. Recimo: "V teh težkih trenutkih, ko nas je zadela naravna katastrofa v obliki poplav …"
Ali gre samo meni na smeh, ko slišim v tem kontekstu še bolj afektirano izražanje?
Toda to izjavo si bomo zapomnili po tem, da je bila posneta v avtu. (Žal mi je, da nisem tak poznavalec, da bi prepoznal znamko in model po notranjosti kabine.) Domnevam, da je hotela ostati na suhem. Ali morda zato — če smo že pri solidarnosti —, da se kamerman in kamera ne bi zmočila?
Sem si pa za vsak primer predstavljal, da je NPM med nagovorom obuta v gumijaste škornje. V gumijastih škornjih lahko vsak sodni dan tudi v zavetju avta izpade še bolj soden.
