Moram reči, da se mi vse skupaj zdi kar malo smešno. Komunizem me namreč spremlja, odkar sem na svetu. Da ne bo pomote - moji starši ali jaz nikoli nismo bili člani tega ferajna; starša sta bila verna, vame pa se je kdo ve od kod in kdo ve kdaj zasidralo prepričanje, da nikoli nihče ne bo mislil zame. Poleg tega sem se rodila v letih, ko je "biti v partiji" že pomenilo imeti privilegije in to mi je šlo, odkar vem zase, strašno na jetra. Kot mi je šlo na jetra tudi življenje na dveh tirih - eno za javnost in eno na skrivaj za praznike in obrede. Tako je med ljudmi krožila anekdota, da bodo vsi otroci komunistov puklasti, ker so jih v rukzakih naskrivaj nosili h krstu.
Ko sem zašla v najstniška leta, je bilo popularno zbiranje v organizaciji mladih - ZMS - Zvezi mladine Slovenije, pripravljalnici za sprejem v Zvezo komunistov. Sestanki, predavanja, seminarji, politične šole, ob vsem tem pa seveda obvezno druženje. Ko so me kot za kulturo zagreto mladinko povabili, naj vstopim v partijo, sem odločno odklonila s pojasnilom, da so tam sami povzpetniki. "Dobrohotni" sekretar krajevnega partijskega aktiva je mamo že nekaj dni kasneje poklical na pogovor in ji svetoval, naj mi malo pristriže jezik, sicer bi lahko bila kdaj v zadregi. Morála? Nikomur iz moje generacije ali kasneje ni bilo treba v partijo, če tega ni želel. Kdor trdi drugače, laže.
Tudi na študij v belo Ljubljano sem odšla s komunističnim blagoslovom. Ker sem izhajala iz nerazvite občine in ker sem vpisala študij slovenščine, mi je pripadala državna štipendija; kot dolgoletni piflarki pa se mi je ponujala tudi štipendija Titovega sklada. Bila je višja, zato nisem prav nič oklevala, čeprav je bila poimenovana po najvišjem komunistu.
Življenje v Ljubljani me je hitro posrkalo in znašla sem v krogih blizu udarnim mladinskim revijam. Od daleč sem spremljala dobro načrtovane provokacije in poslušala zgodbe o zagovorih na komiteju UK ZKS (prevod: Univerzitetne konference Zveze komunistov Slovenije). Včasih že nisem več vedela, kdo koga nateguje. Tovariš W. iz komiteja urednike ali obratno. Obsedno stanje je očitno ustrezalo vsem. V grlu pa se mi je zataknilo geslo, ki so ga uredniki lansirali na ulice glavnega mesta: Naj živi proletarska revolucija! Ne vem, ali je bil med njimi kdo, ki je imel resnično proletarske starše (večina pa jih je bila komunistov), zato me je kar malo zabolelo. Pa ne zaradi revolucije, za katero se je že vedelo, kako pogoltno je žrla svoje otroke in mnoge druge, temveč zaradi v vsakem sistemu "ponižanih in razžaljenih". Slog življenja glasnikov revolucije ni kazal na to, da bi kdo od njih vedel, kako je, če gre familija enkrat na mesec po fasngo in samo takrat pade tudi malo salame in sira. Da ne bo pomote - ni se dalo oboje hkrati na krožnik; to bi bilo frokanje. Že kot otroku pa mi je bilo jasno, da nekateri sošolci živijo še bistveno skromneje in mnogi v nemogočih razmerah. Ko so se mi odprle meje moje "ožje in širše domovine", pa se je diapazon revščine raztegnil tudi daleč na vzhod in na zahod …
Zaradi vsega (velikokrat bleferskega nastopaštva) v prihajajoči slovenski pomladi ob znani aferi nisem šla protestirat. Zdelo se mi je, da ne morem verjeti vsem, ki so bili vpleteni, in kasneje se je izkazalo, da sem imela prav. Enega od glasnikov "proletarske revolucije" so zaradi gospodarskega kriminala zaprli, drugi je za svoje finančne malverzacije izrabil celo Rdeči križ, tretji se je udinjal Slovenski vojski … Pred mojimi očmi se je dogajala zgodba avantgarde iz kultnega filma Karpa Godine Splav meduze: "Svi mi čekamo kupca, da nas pripitomi," je izrekel Aleksa. Želja po denarju, vplivu in moči pač naredi svoje in prelomna devetdeseta leta so bila kot nalašč za to.
Kolikor vem, so slovenski komunisti pokopali komunizem, ko je prišel čas za to - z vsem idealizmom in peklom. Večina nas ga je prepustila zgodovini
No, komunizem me je vse od prvega dne spremljal tudi v službi. V letu, ko sem se zaposlila na eni od ljubljanskih šol, je prišla nova ravnateljica. Preverjen kader, lansiran iz revirjev, vsiljen s partijskega vrha. O šoli ni imela pojma, je pa vedela, da šolska kuharica pripravlja okusne pohane kure, zato si je pogosto dala prinesti poln pladenj dišečih bedrc. Ob šestih zjutraj je včasih planila na polspeče otroke, ki so prišli v jutranje varstvo, in zavpila: "Kaj je zdaj to? Delovni dan se delavno začne!"
Dosti tiše pa je bilo v naslednji ustanovi. Ko so bili partijski sestanki, smo hodili skoraj po prstih, da ne bi zmotili mislecev, ki so analizirali skoraj vse - od trenutne politične situacije do tega, kdo od učiteljev je primeren za kakšen program ali koga bi podprli pri kreditu za stanovanje. Za šefa pa se je tako ali tako vedelo, da je nedotakljiv, če se je reklo, da je "šel na komite".
Je bil pa to tudi že čas, ko je v družbi vrelo in v pričakovanju novega so se začeli izstopi, levitve ali celo metamorfoze. Komunistični konvertiti so izkoristili situacijo in kmalu po začetnem idealizmu, ki ga je prinesla slovenska osamosvojitev, se je začel stampedo. Pod novimi strankarskimi imeni, a z mnogimi starimi obrazi in staro (partijsko) prakso.
Nič več enoumja, so rekli. Zakaj potem trdo ukalupljanje članov posameznih strank in temu primerno pranje možganov? Kdor ni z nami, je proti nam.
Nič več klientelizma. Zakaj potem grabljenje funkcij in položajev, pri čemer je namesto strokovnosti dovolj, da si naš?
Nič več uravnilovke. Zakaj potem zloglasni Virantov zakon, ki je izenačil, česar se izenačiti ne da?
Svoboda govora. Zakaj potem kriminalizacija mirnih protestov in pritiski na civilno družbo? Tudi s tožbami, vodnimi topovi in solzivcem?
Svoboda tiska. Zakaj potem brutalno prisvajanje medijev, laži, diskreditacije, žalitve in poniževanja za vse, ki izražajo kritiko?
Neodvisna sodstvo in policija. Zakaj se potem včasih zdi, da so "idealisti nevarnejši od kriminalcev"?
Nič več enakih želodcev. No, to obljubo so večinoma izpolnili, saj so se nekateri razvampali do neslutenih razsežnosti in še kar ni videti konca.
Je res za vse te partijske zglede v aktualni slovenski politiki kriv sivolasi komunist iz Murgel, ki je v Beogradu rekel "ne"? Ali pa mogoče bivši oportunokomunisti, ki so se vkopali v politične lože in jih zamenjali, ko je bil njihov položaj ogrožen - ne glede na barvo insignij? Kolikor vem, so slovenski komunisti pokopali komunizem, ko je prišel čas za to - z vsem idealizmom in peklom. Večina nas ga je prepustila zgodovini. Njegove metode pa očitno še vedno prakticirajo ljudje in stranke, ki za vsako ceno želijo ostati na oblasti ter pri tem preganjajo vse, ki mislijo drugače, in vedno znova rinejo nazaj na blatno pot.
Blatna pot
Tanzan in Ekido sta potovala po blatni poti, razmočeni od močnega dežja. Na ovinku sta dohitela v svilen kimono oblečeno ljubko dekle, ki ni mogla prestopiti velike luže.
"Oprimite se me, gospodična," se je ponudil Tanzan, jo dvignil in prenesel čez blato.
Po tem dogodku Ekido ni spregovoril vse do večera, ko sta prispela v popotno krčmo. Takrat ga je premagalo razburjenje in je rekel: "Menihi se ne smemo približevati ženskam, še posebej ne mladim in čednim. To je nevarno. Kako si se jo drznil dotakniti?"
"Jaz sem jo pustil pri luži," mu je odvrnil Tanzan. "Jo ti še vedno nosiš s seboj?"
(Vrata brez vrat, Koani in zenovske zgodbe. Mladinska knjiga, Ljubljana 1986, str. 79. Prevedel Vasja Cerar.)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
