Čisto malo se dotaknimo teorije ekonomske politike in spomnimo na enega njenih osrednjih načel: to je njena konstantnost ali recimo kar stalnost. Pomeni, da se vlada zaveda, da so ekonomski subjekti in tudi gospodinjstva obstoječi sistem na primer davkov vključili v svoja predvidevanja na področju potrošnje, investicij, zaposlovanja in tako naprej. Kakršnakoli sprememba, denimo davčna reforma in sploh za njo davčna protireforma, predstavlja zanje stroške, saj morajo spet uporabiti zaposlene in denar za to, da se lahko prilagodijo novim razmeram. Da bi imela skupnost od ustvarjalcev bruto domačega proizvoda kar največjo korist, bo zato umna vlada dobro premislila, ali in kdaj ter s kakšnimi spremembami pogojev bo nadlegovala ustvarjalni mir v podjetjih in v gospodinjstvih. S terminom transakcijsko specifične naložbe ekonomisti označujemo trud in vlaganja gospodarstva, da bi v določenem sistemu gospodarjenja lahko poslovali s čim manjšim vložkom in s čim večjim izplenom.
Če se razmere (sploh na hitro) spremenijo, to pomeni zanje dvojni strošek. Najprej so jim deloma propadle "naložbe" v obstoječi sistem, kot drugo pa morajo sprejeti nove stroške, da se bodo lahko prilagodili novemu sistemu. Seveda bodo na odprtem (mednarodnem) trgu bolj konkurenčna podjetja iz držav, kjer bo sprememb pogojev gospodarjenja manj. To dejstvo delno pojasnjuje tudi razlog, zakaj kljub visokim davčnim obremenitvam v skandinavskih državah podjetja ne zapuščajo teh držav. Seveda pa je tukaj še kakovost javnih storitev, za katere je pač treba plačati več. In ob povečanju obdavčenja v najvišjem dohodkovnem razredu (5) s 45 odstotkov na 50 odstotkov bi pričakovali vsaj obljubo, kaj pa se bo v Sloveniji zdaj izboljšalo pri javnih storitvah za prizadete. Prehajanje nacionalnega proizvoda v majhne skupine supermilijonarjev je znan problem v tržnih gospodarstvih, saj poteka v veliki meri na račun tako imenovanega srednjega dohodkovnega razreda. Ta je namreč pomemben zaradi varčevanja in potrošnje ter zagotavlja stabilnost povpraševanja in varčevanja v narodnem gospodarstvu. Zaradi tega še čakamo na smiselne predloge, kako preprečiti že kritično neravnovesje med najbogatejšimi in preostalimi. Vendar v Sloveniji tega praktično nimamo, če pa gredo najuspešnejši komu v nos, pa se ti gotovo ne začnejo pri davčni osnovi 74.160 evrov, kjer se začne davčna obremenitev 50 odstotkov.
Ustvarjalni del gospodarstva še čaka, da bodo pozitivne spremembe dosegle tudi njih
Ko posadimo otroka v avtomobilu na parkirišču v naročje in prime volan, ga najprej začne premikati levo in desno, čeprav mogoče že pri kakšnih treh letih ve, da z ugasnjenim motorjem in na mestu to nima smisla. Najpomembneje mu torej je, da ima sedaj pa on v rokah volan. Bojim se, da je tako v Sloveniji videti vsaka nova vlada. Nestrpno čaka, kdaj bodo pa lahko tudi oni prijeli za volan in z njim opletali sem in tja. Tudi če to ni nujno potrebno, le da bo videti, da pa so zdaj oni za volanom. Kot pa je znano, je avtomobil najbolj stabilen, ko vozi naravnost. Izkušeni vozniki preprosto vemo, da je treba v vseh razmerah volan obračati zvezno in nežno, saj hitre reakcije avtomobil sploh v težjih razmerah (te pa ima gospodarstvo prav zdaj) lahko zelo zameri in znajdemo se v težavah, ki jih je polna črna kronika.
Namesto o davčni reformi zdaj v Sloveniji lahko govorimo o davčni protireformi. Njeni gospodarski cilji niso poznani že zaradi dejstva, da ne moremo vedeti, kakšni so učinki davčnih sprememb prejšnje vlade v letih 2021 in 2022. Torej gre očitno za politične cilje - v ekonomskem jeziku to pomeni zadovoljitev tistih, ki ustvarjajo manj, na račun tistih, ki ustvarjajo več, in kjer prvi predstavljajo neprimerno več volilnih upravičencev. Vprašljivo je zato, ker jim hkrati tudi ne povedo, da bomo z večjo obremenitvijo bolj produktivnih vsi skupaj imeli manj, saj ti niso stimulirani za večji napor. Politične cilje ima seveda vsaka vlada, vendar je skrajno vprašljivo, ali naj jih zasleduje kar tako, ne da bi bilo znano, kakšni so poleg lahkih političnih učinkov tudi ekonomski učinki sistema, ki ga vzpostavlja. Skrajni čas je, da bi se ob prihodu "novi" v Sloveniji spomnili, kaj so lahko prebrali o demokraciji in tržnem gospodarstvu, ki jim je torej zaupano v naslednjem mandatnem obdobju. Kot že večkrat rečeno, se začne s skromnostjo in učenjem, saj sistemi v državi delujejo predvsem brez njihove volje in za njimi stojijo ogromno znanja in milijarde vloženega denarja, daj bi lahko udeleženci čim uspešneje delovali na odprtih trgih. Tukaj pa so še spremembe pri delovanju davčnih organov, kjer je od izvedencev na področju davčne prakse slišati opozorila, da gre bolj za spremembe zaradi sprememb kot pa za organizacijsko in strokovno utemeljene izboljšave. Torej obračanje volana zaradi obračanja.
V vladi se morajo zavedati, da z vsakim posegom v davčni sistem prerazporedijo dohodek, ki je bil ustvarjen na trgu. Torej enim odvzamejo in dajo drugim. To je legitimen način zadovoljevanja cilja družbene kohezije, ne smemo pa pozabiti, da smo z njim otežili gospodarjenje tistih, od katerih ustvarjanja živimo. Bojim se, da tudi ta vlada ni imuna pred aroganco dosedanjih vlad in da oni že kar ob prihodu vedo, kaj je dobro za gospodarstvo in da mora gospodarstvo itak ubogati, kar bodo sklenili v kristalni kupoli. Res je, da so tam dame in gospodje, ki so prejeli glasove ljudstva. Največ glasov. To pa ne pomeni, da lahko delajo vse to, kar je trenutna temperatura občestva. Če je tako, potem bi lahko vladali kar z referendumi in bi videli, kam bi nas to ob doseženi ravni demokratične kulture pripeljalo.
Počasi se na nekaterih področjih - za zdaj predvsem pri zdravstvu - le kaže, da se bo nova vlada pri svojih ukrepih počasi izbrusila in znala na rob potisniti ideje, ki pravzaprav ne spadajo v vlado članice EU. Dobra podpora Golobu in vladi kaže na to zaupanje, a hkrati obvezuje največjo stranko, da se posveti svoji vlogi - izboljševati pogoje za vse. Ustvarjalni del gospodarstva še čaka, da bodo pozitivne spremembe dosegle tudi njih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
