(POGLED) Nekateri begunci bolj dobrodošli kot drugi

Pred časom sem razmišljala, zakaj se ljudje bojimo teme. Prostor je konec koncev enak kot podnevi. Edina razlika je, da ga ne vidimo tako dobro. Dokler se nam oči ne navadijo dovolj ali pa dokler ne prižgemo luči. Bojimo se neznanega, ker ne vemo, kaj pričakovati.

Vsesplošna solidarnost z begunci iz Ukrajine je dobrodošla, pomembna in pravilna! Civilno prebivalstvo ni krivec za vojno, vpliva pa vojna v največji meri nanje. Manj družbene moči ima človek, bolj bo podvržen samovolji vladajočih. Zato je solidarnost z izkoriščano večino edina prava pot za strpnejšo družbo in pravičnejši svet. Žalosti me, da se pričujoči zapis s temi besedami ne zaključi.

Ob vseh solidarnostnih akcijah, namenjenim beguncem iz Ukrajine, namreč ne morem mimo opazke, da ni vedno tako. V času begunskega vala leta 2015 in v primeru beguncev nebelskih ras je odnos politike in splošne javnosti precej manj složen in bolj razdeljen. Zdi se, da zdaj vlada vsesplošna solidarnost, vsi zbirajo pomoč, vsi pišejo pisma podpore, ljudje sprejemajo begunce v svoje domove …

Spomnimo na odmevno izjavo ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki je konec februarja dejal: "Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana." Izjavo pa je na twitterju za nekaj časa objavila celo Vlada RS in jo pozneje izbrisala. A čeprav je izbrisana, je ne dela nič manj povedne. Vladajoči so še javno pozvali, da naj ukrajinskim beguncem čim prej omogočimo vstop na trg delovne sile, z argumentom, da znajo delati in so pridni. To so izjave, ki vpijejo o razlikah med enimi in drugimi begunci, to so izjave, ki kar kričijo o rasizmu, nerazumevanju, diskriminaciji, ksenofobiji. Spreleti me, ko pomislim, kam vodi razmišljanje in delovanje v smeri, da so belci bolj pridni in delavni. Da so sprejemljivi in dobrodošli, ker … Najverjetnejša je razlaga, da niso žrtve operacij zveze Nato.

Odločevalci so v primeru ukrajinskih beguncev takoj ukrepali. Vzpostavili so posebno telefonsko linijo, spletno stran z vsemi potrebnimi informacijami, tudi v njihovem maternem jeziku, omogočili so jim prosto gibanje, sprejeli so jih z odprtimi rokami. Tudi splošna javnost jim je, bolj ali manj soglasno, naklonjena, kar je ganljivo. Toplo so sprejeti pri zobozdravniku, v šolah, olajšan jim je dostop do dela. Še mariborska univerza jim je izrazila dobrodošlico in se lotila reševanja begunske krize - prizadevajo si za čim hitrejšo integracijo, študente bodo vključili v okviru programa Erasmus+, z ministrstvom si prizadevajo za sistemsko ureditev integracije, iščejo stanovanjske rešitve, študentje imajo pravico zaprositi za štipendijo, mesta bodo poiskali tudi za visokošolske učitelje. A spet gre za solidarnost z grenko-sladkim priokusom. Spomnimo samo na siceršnjo politiko do tujih študentov.

Aktivist Ambasade Rog Miha Blažič je za Večer dejal, da se je vzpostavil vzporedni azilni sistem, ki je v primeru ukrajinskih beguncev občutno olajšal integracijo v družbo. Torej je mogoče tudi drugače, bolj pravično in bolj solidarno. Odpravijo se lahko vse birokratske ovire, če je politična volja. Žal je za Sirce, Afganistance, Alžirce, Eritrejce sistem še vedno nemilosten. Še vedno niso dobrodošli. Ko sem v božičnem času obiskala Ambasado Rog, ki beguncem nudi solidarnostno podporo, nasvete, druženje in topli obrok, so mi povedali, da begunce temnejše polti pogosteje ustavi policija in jih identificira. Da nekoga drugače obravnavamo, ker ima drugačno barvo kože kot mi, je rasistično in nesprejemljivo. Do tega bi kot družba morali imeti ničelno toleranco. Da v Logatcu na stranišču, kjer ni kamer, policija pretepe begunca, je grozljivo. Da se duševne težave v javnih institucijah, ki naj bi skrbele za integracijo beguncev, še ustvarjajo ali poglabljajo, je nesprejemljivo. Zgodbe, ki so mi jih pripovedovali begunci v Rogu, se ne bi smele zgoditi nikomur.

Ljudje, ki bežijo iz svojih domov, imajo za to takšne ali drugačne razloge. Begunskih valov bo vedno več. Razvite države izkoriščajo države tretjega sveta, izkoriščajo njihove naravne vire, onesnažujejo okolje, so krivci za vojne, ki se dogajajo tam. Zato ljudje bežijo daleč stran. Pa naj bodo za to ekonomski ali politični razlogi, da nekdo zapusti svoj dom in se poda na nevarno pot, ki ji begunci rečejo kar The Game, na kateri tvegajo življenje, dostojanstvo in še marsikaj.

Pravijo, da je tokrat drugače, ker bežijo večinoma ženske z otroki, begunci temnejše polti pa so večinoma moški, ki bi morali ostati doma in se boriti. Boriti za kaj? Za politiko, ki je ne podpirajo? Naj se pridružijo terorističnim skupinam? Evropska unija kalkulira, saj potrebuje žensko delovno silo, ki bo vzdrževala celotno infrastrukturo, da bodo lahko zahodne ženske hodile v službo. Privatizacija javnih sistemov namreč povečuje neenakosti spolov in z varuškami, gospodinjami se posledice blažijo. A Blažič meni, da ne bo vedno tako, saj bodo na neki točki začeli bežati tudi moški in politika lahko obrne ploščo. Odnos do beguncev tako ni samo rasističen, je tudi seksističen.

Če se bojimo teme, prižgemo luč. Če se bojimo neznanega, se dajmo učiti o tem. Vsi imamo kdaj takšne ali drugačne predsodke, a z njimi se moramo soočiti, se spraševati o njihovem izvoru in jih raziskati. Seksizem, rasizem, ksenofobijo, homofobijo in vse oblike diskriminacije je treba obsoditi, a hkrati razumeti objektivne razloge za njihov obstoj v današnji družbi. Vsi begunci si zaslužijo dostojno obravnavo.