Na kaj pomislimo, ko kdo omeni Boruta Pahorja? Na njegov instagram račun. Seveda. Pustimo na strani, da je to precej žalostno dejstvo. Prav tako ne bi ravno promoviral njegovega instagramskega računa (kar sem sicer posredno sicer ravno naredil). Dajmo se raje vprašati, kako je Pahor sploh postal prvi instapredsednik? Odgovor: nič kaj virtualno, nič kaj instagramovsko. Predsednik je postal s še kako realno kampanjo - imitiranja delavca. Obnavljal je ceste, delal v tovarni nogavic, pekel pice, čistil je ulice, pasje zavetišče. In tako naprej po seznamu. Lahko še tako besno tolčemo po facebook profilu in izbiramo nove besede, kako je Pahor zbanaliziral institut predsednika, ga stlačil v profil na družbenem omrežju. Kako je njegova apolitika večnega iskanja gnile sredine le še utrdila poroko med praznim populizmom in desničarskim projektom celovitega družbenega inženiringa. A očitno je, ko je bilo treba, isti Pahor stisnil roko svojemu potencialnemu volivcu. V domačem kraju potencialnega volivca. Se z njim slikal. In se z njimi spet slikal.
In Pahor je seveda tudi bil na obisku v kraju, kjer živi moj sodelavec. In seveda je šel tja, kjer ga je videlo največ lokalnega delavstva. Tukaj se pa začne druga zgodba. V kraju mojega sodelavca namreč prav vsi poznajo lokalnega politika, sicer pripadnika desne politične struje. In zakaj ga tako dobro poznajo? Zakaj vsi govorijo, da "on pa uredi zadeve"? Pred leti je v tem kraju vsako jutro pred enim od semaforjev nastajal tudi 40-minutni prometni zamašek. In ta lokalni politik se je vsako zgodnje jutro postavil v bližino semaforja in računal intervale luči na semaforju. Nakar je z ugotovitvami seznanil Družbo za avtoceste RS. Intervali na semaforju so bili spremenjeni. Prometnega zamaška ni bilo več. Ljudje so si zapomnili. Čez čas se je v istem kraju izpostavil problem, da nekje, kjer bi moral biti, ni bilo prehoda za pešce. Isti lokalni politik je šel v akcijo. In čez čas se je tam čez cesto narisal prehod za pešce. Ljudje so si zapomnili. Kot so si zapomnili stisk roke s Pahorjem in to, da so bili v istem kafiču z njim, se slikali z njim, pogovorili z njim. In spet lahko besno tolčemo po facebook profilu in izbiramo nove besede, kako (skrajno) desničarstvo prodira v prav vse družbene pore preko lokalnega mikromenedžmenta. In spet lahko besno tolčemo po spletnih komentarjih, da sta tako Pahor kot ta lokalni politik desne politične struje neiskrena do volivk in volivcev, saj spreminjata čisto človeški stik z njimi v orodje politične propagande. A tako, kot je to lokalno okolje povedalo, da je Pahor "med nami" in "eden od nas", je tudi očitno, da je ta isti predstavnik desne struje v lokalnem okolju prepoznan kot človek, ki ga iskreno skrbi za sosedo, soseda, kot človek, ki ti bo vedno stisnil roko in prisluhnil.
Kot smo videli že pri Pahorju, terensko delo je terensko delo, pa naj si spletni ciniki na daljavo mislijo karkoli
Začenja se bitka za volilne glasove. Kongresi političnih strank sprejemajo sijoče in vizualno prečiščene volilne programe. Tiskarne že tiskajo strankarska gradiva, plakate, letake. Delajo se seznami, kam, kako in kdaj nalimati plakate svojih kandidatov. Koliko letakov kam poslati. Celotni kraji bodo za nekaj tednov postali odprte politične tržnice, s stojnic se nam smejejo obrazi politikov, opremljeni z bedži, parolami, slogani, obljubami, programi. Vse to se bo seveda redno kloniralo na družbenih omrežjih. Splošen občutek je, da se glede na popolnoma zastrupljeno politično ozračje, ki ga imamo, pričakuje, da bodo letošnje volitve "the! volitve", na katerih se bo pometlo s (skrajno) desničarsko politiko, ki je ugrabila vse pore države in jo spremenila v zasebni politični projekt.
A eno je občutek. Drugo pa je realnost dnevne politične mašinerije desnice. Ki se ne začne z začetkom volilne kampanje. Ampak poteka prav vsak dan. V prav vsakem kraju v Sloveniji. Ko sem kandidiral na zadnjih državnozborskih volitvah za poslanca, sem to politično mašinerijo lahko tudi videl na lastne oči. No, bolj njene učinke. Skorajda v katerokoli stolpnico, v katero sem evforično prišel, seveda primerno "opremljen" z letaki, in se začel pogovarjati s tam živečimi, so mi rekli, da so pa že prejeli gradivo. Desna politična struja je preko svoje lokalne mreže praktično nevidno in predvsem visoko učinkovito opravila osnove terenskega propagandnega dela. Sam se pa počutiš kot trgovski akviziter, ki prodaja zastarel proizvod. In prav ta politična mašinerija je ista politična mašinerija, ki je v enem kraju ukinila prometni zamašek, tam narisala še en prehod za pešce, v drugem kraju opravila spet kak drug lokalni projekt, vmes pa je v rednem stiku z volivci. In prav ta politična mašinerija, ki je dnevno mikromenedžersko v stiku z lokalnim okoljem, prav tako dnevno proizvaja ogromne količine direktnega ideološkega materiala. Ki se ustrezno vnese v vsa razpoložljiva distribucijska omrežja, pa naj bodo to zakonodajni predlogi, televizijske oddaje, časopisi, spletne strani, in ja, seveda tudi na družbena omrežja. Velike debate o tujcih, ki zlorabljajo socialno pomoč v Sloveniji, o ekonomskih migrantih, ki se delajo, da so begunci, o "pravem obrazu" partizanstva, o lenuhih, ki so raje na sociali, kot da delajo, o napihnjenem in požrešnem javnem sektorju, ki ga prisilno financira ta pravi, realni sektor, je pač treba redno dnevno servirati in servisirati, da se kot ponarodelo dejstvo, o katerem sploh ni dvoma, prime med ljudmi. Kajti važna je konsistentnost.
S čimer pridemo do levega političnega pola. Kaj pa se tam dogaja? Kakšna je njihova politična mašinerija? Pa saj je jasno - morebiti je ideološko enako konsistentna, a terensko zagotovo daleč od mikromenedžerske učinkovitosti desnice. S tem pa pridemo do naslednjih besed francoskega sociologa Didiera Eribona, ki je te dni prek spleta govoril tudi v Sloveniji: "Tradicionalne leve stranke so popolnoma zapustile probleme delavskega razreda. Pripadniki delavskega razreda niso vedeli, kaj naj naredijo, da se obranijo od množičnega kapitalističnega napada. Začeli so glasovati za desne stranke. Hkrati je bil celoten diskurz tako imenovane levice, kot da ne obstaja nekaj takega, kot so družbeni razredi, da so to koncepti iz preteklosti. Ko sem bil mlad, so moji starši vedno govorili 'mi, delavci', bratje mojega očeta so govorili 'mi, levičarji'. Danes je v delavskem razredu to skorajda nemogoče slišati. Ker so stranke, ki bi morale braniti delavstvo, odvrgle koncept družbenega razreda, so se ljudje, ki so se identificirali z delavskim 'mi', pričeli identificirati z drugačnim 'mi'. 'Mi' nismo več delavci, ki se borijo proti buržoazni eksploataciji. To zdaj označuje Francoze, ki se zoperstavljajo migrantom in elitam, ki so pozabile na ljudi. Izgradil se je desni koncept, kaj pomeni 'mi'."
Dve stvari sta jasni. Prvič, prav ta zelo učinkovita politična mašinerija desnice v Sloveniji je zgradila koncept 'mi'. 'Mi' kot pripadnost politični desnici, ne kot delavskemu razredu. In v katerem se, bodimo iskreni, znajde marsikakšen delavec in delavka, ki mu desničarski "mi" sila preprosto pove: kaj boš s to meščansko levico, ki je del kontinuitete elit, proti katerim se mi ves čas borimo? "Mi" smo tukaj, "oni" so tam, zgoraj!
In drugič, levi politični pol ima še veliko dela, da zgradi učinkovito politično mašinerijo, ki bo vlekla v lasten "mi". Kajti kot smo videli že pri Pahorju, terensko delo je terensko delo, pa naj si spletni ciniki na daljavo mislijo karkoli.
Prav zato ne sme biti nobenih samoumevnosti ob teh državnozborskih volitvah. Kajti desnica, desničarski "mi", bo svoje delo do volilne nedelje opravila. O tem smo lahko prepričani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
