Nedavno sem v Mladini prebral intervju z dr. Jožetom Mencingerjem, nekdanjim članom Tomšič-Pučnikove socialdemokratske stranke (SDSS), zdaj SDS. V intervjuju je predstavil tudi svoj pogled na to, kaj je pri nas v politiki levo in kaj desno. Danes je prepričan, da je leva stranka pri nas le še Levica. "Pred tridesetimi leti je bila leva SDSS Franceta Tomšiča, bil sem med njenimi soustanovitelji, Janša pa jo je, ko se je znebil Jožeta Pučnika, spremenil v skrajno nacionalistično in desničarsko SDS. Zdajšnji poslanci se delijo na vernike, zbrane v SDS, in koristolovce, ki so pripravljeni za prgišče oblasti prodati svoje prepričanje. To sicer ni težko, saj ga sploh nimajo."
Ni edini, ki je tej stranki pomahal v slovo. Tistih, ki so vanjo vstopili v času, ko je bila še SDSS, je zelo malo. Zdajšnji člani predrugačene SDS so najbolj užaljeni, ko jim poveš, da so člani stranke, ki je bila nekoč klasična levosredinska stranka. Na svoj levi predznak bi rajši kar se da hitro pozabili. Kot da ga nikoli ni bilo. Vse druge pa zmerjajo z levičarji. To, kar so sami bili. Zdaj so desničarji, pravijo. Tisti, ki jih poznam. Drugi to radi zapišejo na twitterju. Ravno twitter pa je tudi največja "vojska" poslušnih vojakov desetarjeve vojske. Ali generalove, kakor hočete. Ki pa se v tej vojni z virusom ni izkazal. Kakorkoli, današnji desničarji, zbrani v SDS, pravijo, da so tudi domoljubi. Ampak, ali je domoljubje (le) mahanje s slovensko zastavo; je domoljubje, če te moti Magnificovo sodelovanje v reklamah; se domoljubje dokazuje s tem, da se norčuješ iz rojstnega priimka Spomenke Hribar? Je domoljubje, da tiste, ki te ne volijo in morebiti niso slovenskega rodu, zmerjaš s trenirkarji? Je domoljubje kakšno novinarko, ki pove njihovemu vodji kaj nevšečnega, zmerjati s prostitutko? Ni, niti ni demokratično. Kaj od domoljubja ostane, so pokazali v obdobju, ko so aktivno sodelovali pri razprodaji naše srebrnine in zlatnine. Ne Slovencem, kot bi se pričakovalo od domoljubov; kar se je dalo, so prodali tujcem. Ker so menda tujci boljši gospodarji kot Slovenci. Prodajali (komu na čast in korist, ne vem) so tako domoljubi iz vrst desne SDS in še katere druge stranke na desnici kot mnogi levičarji (ki so menda tudi domoljubi) iz vrst SD, propadle LDS, SMC, Desusa in SAB - vse, kar se je dalo: naše banke, Mercator, Radensko, Fructal, Kolinsko, Gorenje, Lek, pivovarne, letališče ...
In tu pridemo tudi do vprašanja, kaj sploh je pri nas levo, kaj desno (ob dejstvu, da za dobro opravljeno delo potrebuješ tako levo kot desno roko). V že omenjeni SDS je danes, vključno z vodjem, kar nekaj vidnih članov, tudi v lokalnem okolju, ki so bili nekoč komunisti. Resda nekateri redki med njimi tudi politično preganjani, celo zaprti, a večji del nekdanjih članov partije (ZKS), ki so zdaj v SDS, ni imel nobenih težav. Prej kakšne koristi. S partijsko knjižico so recimo prej prišli do novega stanovanja, do boljšega delovnega mesta in do drugih koristi. Verjetno so ravno zaradi osebnih koristi nekateri od njih v novi družbeni ureditvi čez noč spremenili svojo levo politično barvo v desno, če izhajamo iz tega, da so bili člani ZKS levičarji. Podobno se je prebarval tudi njihov vodja. In sledili so mu drugi člani. Ne vsi, nekateri so stranki pomahali v slovo. Ne dvomim, da se bo kdaj vodja znova prelevil, ko bo njegovi stranki kdaj katera druga na desnici vzela primat.
Ko včerajšnji sovražniki postanejo zavezniki, včerajšnji zavezniki pa sovražniki. Rečejo, da znajo sodelovati, jaz pa rečem, da znajo predvsem deliti
Pa bo sploh potrebna še kakšna prelevitev, bo potrebna kakšna nova politična barva? Verjetno ne, ker prave konkurence na desnici niti ni. Mogoče je bila pred leti, ko je Novo Slovenijo (NSi) vodila zmerna Ljudmila Novak. Takrat se je zdelo, da lahko njena stranka postane najmočnejša na desni sredini. Ne več, ko je vodenje stranke prišlo v roke Mateju Toninu; ali pa te možnosti skorajda ni več. Kajti vse bolj postaja nekakšen mali Janez Janša.
Kar je povsem neko drugo razmerje, kot ga lahko opazimo na levi politični strani, kjer mlajša Levica ni le nek privesek starejši SD, ampak z njo bije enakovreden politični boj. Čeravno se pogosto zdi, da tako kot SDS, ki radikalizira desnico, sama radikalizira levico. Zmerna politika pa vse bolj izginja na obrobje. Ne verjamem, da je lahko rešitev tisto, kar sliši na ime KUL. Kaj novega pa tudi ni videti na obzorju. Niti ne kaj poštenega, neodvisnega in nekameleonskega. Ali mogoče svetovljanskega, kar je Aleksander Čeferin, kritik zdajšnje vlade, ki je za Nedeljski dnevnik povedal tudi naslednje: "Ti, ki vladajo, in njihove podrepne muhe še niso bili nikjer v svetu, razen na državne stroške. Mislijo, da je ultimativna želja vsakega, ki nekaj pove, da bi končal v slovenski politiki ... Primanjkuje jim širine, da je kakšen človek, hvala bogu, tako neodvisen, da pove, kar misli." In še pomenljivo dodal, da težko svet razumeš, če si na twitterju petnajst ur na dan.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
