(BRANJE #SLO30) Po tridesetih letih se poglejmo v ogledalo

Sodim v generacijo, ki ji ni bilo vseeno, o čem se lahko govori in o čem se ne sme. Zato smo toliko bolj nestrpno iz tedna v teden čakali, kaj nam prinese nova številka Mladine. Za Novo revijo marsikdo od nas, ki smo živeli v zaledju Ljubljane, takrat ni kaj dosti slišal. Čeprav so tudi njeni pisci dodali pomemben delež k temu, da smo se počasi prebujali. Ampak moje prebujanje je bila takrat Mladina, ki je tedensko opozarjala na vse plati nesmiselnosti enopartijskega sistema, porajajočega srbskega nacionalizma in na vse bolj ideološko zastarelo vojaško generalsko kliko, ki je še kar prisegala na zlagano bratstvo in enotnost. Koliko bratstva ali enotnosti je v resnici bilo, smo začutili vsi, ki smo šli skozi vojaški rok nekdanje JLA. Zelo malo. Obrobne republike bivše SFRJ, torej Slovenci in Makedonci, da ne govorim o tistih, ki so živeli na Kosovu in bili albanskega rodu, smo bili tudi v JLA na obrobju. Že samo naš materni jezik nas je ločil od uradnega vojaškega. Kaj še, da bi bilo v kaki četi (pre)več Slovencev ali Makedoncev na kupu. Da ne razpredam, kaj vse na svoj račun so morali na jutranjih političnih seansah pred celo četo od kakšnega nadutega kapetana poslušati "šiptarji", kot s(m)o takrat rekli tistim iz Kosova. Verjamem, da jim ni bilo lahko. Za vse težave v zlaganem socializmu so bili krivi oni. Pa zraven še mi "švabski" Slovenci, kot so nam Srbi radi rekli, ko jim je v kakšni vroči debati zmanjkalo argumentov, ali smo jim pokazali kakšen članek iz Mladine, ki je dišal po samostojnosti, ukinjanju štafete mladosti ali o civilnem služenju vojaškega roka.

Kakorkoli, čas, v katerem smo živeli, nam je prinašal neko upanje. Še najizraziteje, ko se je začel proces proti četverici. Takrat si moral biti del množice, ki se je valila proti Ljubljani. Na srečo je bila takratna slovenska partija že toliko pametna, da nas prek svoje policije niso preganjali, nas pretepali, aretirali ... Res pa je, kolikor sem sam opazil, niti ni bilo pravega razloga. Z nageljni v rokah ali pripetim na prsih res nismo bili grožnja takratni partiji, ki je počasi, a vendarle spoznavala, da se bo treba "prebarvati" ali pa si nadeti bolj demokratično obleko. Nekaterim med njimi je to uspelo in so s sebe odvrgli enostrankarsko ideologijo in se prelevili v demokrate. Narod je njihovo preobrazbo sprejel, kajti vedeli smo, da je bil tudi kdo od tistih, katerih besede smo požirali, ko so nagovarjali javnost na Roški in drugih ljudskih zborovanjih, dobršen del svojega življenja član partije.

Zaradi tistih, ki so znali ali zmogli sestopiti, ko je tako "zahtevala" vse večja množica protestnikov, pa zaradi tistih, ki nismo nikoli bili del njenega objema, in predvsem zaradi tistih, ki so na svoji koži občutili vso zgrešenost partije, smo se na plebiscitu pred tridesetimi leti posledično s tako veliko večino odločili, da želimo živeti v samostojni in demokratični Sloveniji. Pol leta kasneje nam je uspelo to odločitev tudi obraniti. V kratki, a dobro vodeni osamosvojitveni vojni. Zdelo se je, da nas nič ne more ustaviti. Dobili smo svojo državo, demokracijo, denarno valuto, gospodarstvo, ki je bilo poprej močno vezano na jugoslovanski trg, se je počasi pobiralo, postali smo del Evropske zveze in Nata. Za nekatere smo bili zgodba o uspehu.

Ampak! Koalicija Demos, ki nas je popeljala skozi osamosvojitev, je bila (pre)kratkega daha. Načeli in zrušili so jo žal kar od znotraj. Med njimi (kar je že večkrat omenil takratni predsednik vlade Lojze Peterle) tudi zdajšnji predsednik vlade Janez Janša. Verjetno je njemu in še nekaterim pri rušenju svoje vlade pomagalo tudi znanje, ki so ga pridobili kot nekdanji dolgoletni člani partije. Kdo ve? Volk dlako menja, a narave nikdar, pravi znani pregovor. Hote ali nehote so z rušenjem Peterleta ustoličili dr. Janeza Drnovška. Mnogim se je zaradi svoje umirjenosti, politične modrosti usidral v srce. Slovenci očitno nimamo radi glasnih, ne tistih, ki preveč štrlijo iz sivega povprečja, sem leta kasneje ugotavljal, ko sta tako Milan Kučan kot Drnovšek uspešno dobivala volitve za volitvami. To, da je v njunem času potekala tudi prava tekma za krajo družbenega premoženja, nas je premalo zanimalo. Tiste, ki nas je, nismo bili slišani. Karavana je šla naprej. A ker je bilo državne zlatnine in srebrnine še vedno dovolj, se je tudi po njuni dobi plenjenje nadaljevale. Le da so na svoj račun prišli drugi.

Če se narod počasi vendarle ne bo prebudil iz tridesetletnega spanja, se lahko upravičeno bojimo, da bomo kmalu spet država, kakršno smo leta 1990 s prvimi demokratičnimi volitvami in plebiscitom zapustili. Državo, v kateri bodo na vseh koncih in krajih nameščeni preverjeni politični kadri: od najmanjšega javnega zavoda, ustanov, državnih firm, policije, vojske do ustavnega sodišča. Nekoč so bili ti položaji namenjeni in rezervirani za pripadnike ene partije, danes in jutri, če bomo to še naprej dopustili, pa za člane tistih strank, ki imajo v rokah oblast.