/ PETEK, 25. JUNIJ
Trideset let samostojne Slovenije! Spomnim se tistih prvih dni, ko se je Slovenija odcepila. Stara sem bila 16 let. Stanovali smo v Šiški v Ljubljani. Tistega dne sem se ob šestih zjutraj s kolesom peljala na prakso, ki smo jo takrat imeli vsi srednješolci. Bilo je pravo poletno jutro, le čudno se mi je zdelo, da na sicer zelo prometni Celovški cesti ni bilo NIČ prometa. Čisto nič. Čudno se mi je zdelo tudi to, da so ponoči prišli po atija. Mami mi je rekla, da zato, ker se je Slovenija odcepila in so moške vpoklicali v vojsko. Pa ni bil ati poklicni vojak. Le enkrat letno je šel na orožne vaje. Doma v kleti smo imeli vojaški nahrbtnik, v katerem so bili šotorsko krilo, čutara, gas maska, pribor za prvo pomoč in uniforma z dišečim usnjenim pasom. In da ne pozabim zloščenih čevljev. Skratka, tistega zgodnjega jutra sem se peljala ob prazni Celovški in malo pred kinom Šiška sem zagledala povprek ceste postavljene prazne mestne avtobuse in kovinske barikade X. Cesta je bila še vedno prazna. Prikolesarila sem do Figovca in nisem mogla verjeti lastnim očem, ko sem zagledala atija v polni vojaški opremi s puško v rokah. Sem ga vprašala, kaj dela tukaj in začudeno gledala "njegove" vojake poleg. Tebe čuvam, je rekel s ponosom in na hitro razložil, kaj se je zgodilo medtem, ko sem spala. Letim na prakso, sem rekla in si mislila, kakšen dan!!! Prakso sem opravljala v Tiskarni Jože Moškrič v Mostah, ki je zdaj več ni. Ob dveh sem šla domov in pri Žalah se je čez celo mesto razlegel glas sirene za zračni napad. Fino. Nikjer spet ni bilo žive duše, jaz pa na kolesu. Nič, na Žalah bom počakala, da opravijo, kar mislijo. Tu sem varna, menda ja ne bodo prvega zračnega napada izvedli na pokopališče. Ker ni in ni bilo sirene za konec zračnega napada, sem se odločila iti proti domu, pravzaprav v vrtec po sestro. Nepozabno se je bilo voziti po prazni Ljubljani. To smo doživeli spet lani, ko smo čakali doma na "konec korone". V vrtcu seveda ni bilo nikogar. Močno sem potrkala na vrata zaklonišča zraven vrtca. Na smrt prestrašena vzgojiteljica me je potegnila noter.
Hvala bogu imam lepe spomine na vojno.
Danes, v petek, zvečer smo seveda šli na prvi dan Festivala Lent!
/ SOBOTA, 26. JUNIJ
Včeraj sem imela četrto obletnico ateljeja na Lentu! To je zame najlepši čas leta v Mariboru. Zunaj je toplo in dolgo svetlo, glasba se razlega izza vsakega vogala, srečaš prijatelje, ki jih sicer vidiš samo na socialnih omrežjih. Radi se hladimo v ateljeju, popijemo kakšen kozarec penine, poslušamo glasbo z nabrežja Drave, pomerjamo obleke in klepetamo.
/ NEDELJA, 27. JUNIJ
Nedelja je vroča in od včeraj je pri nas na obisku moja mami. Poletje je čas za kopanje, zato smo šli preverit vodo na Green lake v Kidričevem. Ker je tam kopanje strogo prepovedano, supanje pa toplo priporočano, smo šli supat! Cel žur. Voda topla, fina muzika z obale in nas pet v vodi in sup. Moji dve tamali (13 in 17 let) to že obvladata, moji mami in nama z možem je bilo prvič. In nepozabno! Moja mami je natančna in previdna plavalka. Pravilo številka ena je, da se ne sme zmočiti niti en las. Ajde, mami, pejd na sup! Čist je enostavno! Urban je držal sup, mami se usede, vidi, da ji gre dobro, previdno vstane, zdi se ji fino, da roko v bok, z drugo pomaha in zadovoljno pozdravlja s "čauči", kot da je na televiziji. Sredi navdušenja ravnotežje popusti, mami se potopi v globine (za katere mi je pred petimi minutami razlagala, da se ne vrne iz njih, če pade v vodo, ker je zadnjič eden utonil na supu, če slučajno nisem slišala) in je ni ven tri sekunde … Evo. Frizura je bila uničena, zmagoslavje pa enormno, ker je bila ravno priča svojemu ponovnemu rojstvu. Oddolžila sem se ji s kosilom, ki sem ga pripravila z grškim pridihom. Nič takega, roštilj - tega je imel čez Urban - in solatke, ki so dišale po počitnicah na obali.
/ PONEDELJEK, 28. JUNIJ
Sem ena tistih, ki imamo radi ponedeljke. So tako zelo mirni in ustaljeni, dajo človeku priložnost, da se spočije od vikenda in lepo zajadra v nov teden. Ponedeljki so čas za birokracijo, za "bele rokave", za zlaganje papirjev v rednike, za plačevanje računov, za delanje planov. Ob ponedeljkih sem prava pisarniška miš. Ko so bili papirčki lepo zloženi in urejeni, sem "vrgla na vago", ali naj grem domov pod klimo na škrge dihat ali pa v atelje dokončat eno poletno obleko, v katero sem hotela ujeti grški Santorini. Prevagalo je slednje! Obleko delam tako, da si določim, kakšne "sestavine - občutke" mora imeti. Z naročnico sva se zmenili za rahlo ohlapno obleko, v pasu stisnjeno, bele barve, z vzorcem bambusa v modri barvi. Sliši se sveže … Dodala sem malo mediteranskega vzdušja in naredila eno najbolj rahlih, svežih in zračnih oblek. Kmalu jo predstavim naročnici, upam, da se bosta ujeli, in res šli skupaj tja, kjer piha topel morski zrak in diši po mediteranskih zeliščih.
/ TOREK, 29. JUNIJ
Jutra so moj najljubši del dneva. Dostikrat se zbudim ob petih, dostikrat potelovadim ("dostikrat" pravim zato, ker nisem ravno človek rutine, rada delam stvari dostikrat, ne pa vsakič, ker se hitro naveličam) in tako začnem dan. Danes sem zjutraj na roleti našla zanimivo stvar. Kot iz blata narejena dva tulca, ki sta se držala skupaj, dolga recimo štiri centimetre in široka en centimeter. Eden je bil zaprt v kapsulo, drugi odprt. Seveda sem ga na hitro frcnila z rolete. Počakala sem, ali sem slučajno prebudila morebitnega sršena v njem. Nič ni bilo. Firbec mi je pomagal streti drugi, zaprti tulec iz blata, v katerem sem pričakovala mesnato ličinko, ven sem pa stresla deset posušenih pajkov! Česa takega še nisem videla. Seveda sem takoj hitela guglat, kako je videti sršenovo gnezdo. Niti malo podobno. Kaj bi torej to bilo? Google ve veliko, prijatelji, zbrani na facebooku, pa še več. Vprašam in vprašanje podprem s slikami. V razvneti debati sklenemo, da je to gnezdo ose lončarice, ki je zelo pogosta v mediteranskem svetu in svoje ličinke zapakira skupaj z desetimi hodi suhih pajkov v lične "lončke".
Ko smo že pri osah - vespah po italijansko -, sem se po jutranji minuti za prirodoslovje odpeljala s svojo pravo vespo na Lent. Obožujem vožnje z vespo poleti. Prav mislili so na to, da jo lahko vozi tudi ženska v obleki, ko so jo snovali. Prav o tem govori film Enrico Piaggio na Netflixu. V prijetno hladnem ateljeju sem pozabila na to, da je zunaj 35 stopinj. Delam namreč v stavbi z meter in pol debelimi stenami, narejeni okoli leta 1640. Mogoče so ravno tisti Mariborčani takrat posadili Staro trto, ki raste 50 metrov stran od ateljeja.
Danes sem pletla en rahel poletni top. Letos so totalno "in" pletenine, sem te dni prebrala v reviji Elle. V tej vročini so super prijetne za nositi, ker ti skozi luknjice poletni vetrc hladi kožo.
/ SREDA, 30. JUNIJ
Danes je bil dan pester za tri! Že pred sedmo sem bila v ateljeju, dokončala sem pleten top in spletla material za jopo. Vmes pa šla po drugi odmerek cepiva. Sprva sem bila v dilemi glede tega, ker sem prebrala kopico argumentov za in proti in obe strani imata lahko prav. Sklenila sem, da če si Mick Jagger v žile spušča vse sorte zvarke in še kar leta po tem svetu, potem tudi mene ne bo ena šprica Pfizerja spravila v nebesa. Par ur po cepljenju me je klical mož, ko sem s kolegico sedela na kavi, kako sem. Hecno se mi je zdelo, kaj, kako sem, če sva se malo prej videla. Aja, zaradi cepljenja sprašuje! Kako sem? Ja, vedno več zdravja čutim! Upam, da me zaradi hecanja ne bo zvilo ponoči. Na Lentu je bilo super, kot po navadi.
/ ČETRTEK, 1. JULIJ
Noč sem preživela normalno, brez reakcije na cepljenje. Iz previdnosti sem si današnji dan organizirala bolj sproščeno, brez hudih obveznosti, če bi me slučajno kaj "stisnilo". Po ustaljenem ritmu sem šla na Lent v atelje. Med razmišljanjem o bolj počitniških dneh pa sem ugotovila, da potrebujem sveže čtivo za branje. Nekaj novega, zanimivega. Zelo rada prebiram revijo Outsider. Ta je tako, za sproti. V osebni knjižnici pa zbiram slovenske in tuje priznane romane, poezijo, kuharske knjige, stripe, ilustrirane knjige, arhitekturo do te, ki je danes dopolnila zbirko "Slike in zgodbe" avtorice, slikarke Ejti Štih. To je Blejka, ki živi in dela v Boliviji. Kot zanimivost naj povem, da govori "na fanta", v prvi moški osebi, kot so govorile Blejke včasih, nekatere še danes. Pred časom sem gledala njen intervju pri Miši Molk, kjer je govorila tudi o tej zanimivi knjigi. Po navadi ilustratorji narišejo podobe glede na vsebino knjige, ona je pa obrnila koncept in dala svoje slike za predloge znanim pisateljem, da napišejo zgodbo o tem, kar vidijo. Tako, zdaj imam kaj za brati, počitnice so tudi že splanirane, zato, dopust, razpri roke, prihajaaam!
