Blaž Petkovič
Ob novici, da je še en brezdomec prejel globo v višini 400 evrov, ker naj bi bil kršil policijsko uro, je težko ostati ravnodušen. Zasačili so ga na avtobusni postaji za Bežigradom, na območju, kjer sicer preživlja noči. Ker so ljubljanske ulice že nekaj let njegov edini dom, prepovedi ni mogel upoštevati, so pojasnili v društvu Kralji ulice. A to ni osamljen primer, ljubljanski policisti so v zadnjih mesecih že večkrat na tak način demonstrirali moč nad tistimi, ki nimajo doma. Samo v zadnjem času so se na omenjeno društvo obrnili trije njihovi uporabniki s prošnjo za pomoč pri pritožbi zoper tovrstno globo, še več kot deset brezdomcev pa je dobilo kazni zaradi prehajanja občinskih mej, nedovoljenega druženja na javnem kraju in gibanja brez maske, zaradi česar se pri mnogih že nabirajo izvršbe. Kaj to pomeni za človeka, ki je brez vsega in ki bi si rad nekega dne morda spet uredil življenje, bi moralo biti jasno vsakomur, ki premore vsaj malo empatije. "Zdravorazumsko je to neumnost par excellence," pa je pred kratkim tovrstne policijske postopke za Dnevnik komentiral profesor z mariborske fakultete za varnostne vede Branko Lobnikar, medtem ko je profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in raziskovalka na Mirovnem inštitutu Mojca Pajnik vse skupaj označila za "zavržno dejanje avtokratske oblasti".
Da se policisti v teh težkih časih brez kančka sočutja spravljajo tudi na tiste, ki so praktično brez vsega in ki zaradi odrinjenosti na rob družbe ne predstavljajo hujše nevarnosti za državo – potrebni so predvsem naše pomoči in razumevanja, nas ne sme presenetiti. Ko je nova vlada zamenjala vodstvene kadre v policiji, je sistemska represija, vmes pregnana, očitno spet našla pot domov. Kako bi si lahko drugače razlagali dogodek, ko so policisti lanskega junija na grob način s praznega ljubljanskega Trga republike odnašali intelektualce, ki so naglas prebirali slovensko ustavo. Ali pa vse tiste prekrškovne postopke, v katere so bili udeleženi mirni protestniki, ki so si upali svoje nestrinjanje z oblastjo izraziti s kredo na pločniku ali z avtomobilskim hupanjem in uporabo smernikov pred državnim zborom. Popisani so bili celo taki, ki so najprej obiskali množično kulinarično prireditev v središču prestolnice in so se kasneje predvsem iz radovednosti in s primerno distanco do drugih sprehodili mimo parlamenta. Da so danes dovoljena skorajda že vsa sredstva, so nedavno izkusili tudi starši, ki so si drznili stopiti na ulice in zahtevati primerno izobraževanje za svoje otroke - na domu so jih namreč na podlagi posnetkov obiskali policisti in jim razdelili kazni. Nič drugače pa ni bilo niti na včerajšnjem protestu dijakov v Mariboru.
Danes se tisti, ki jim ni vseeno, v kaj se bo Slovenija spremenila po tokratni krizi, sprašujejo, ali se sploh še lahko sprehodijo mimo državnega zbora z dežnikom, na katerem piše "odstop", ne da bi jih policisti pri tem oglobili. Je legitimiranje naključnih ljudi na ulicah, za katere naj bi po mnenju policistov "obstajali sumi, da se utegnejo udeležiti protestov", res nekaj, kar naj bi bilo značilno za demokratično državo? Kako razumeti navodila, da morajo policisti med mirnimi protesti ustaviti točno določeno osebo? Je bila kazen za dostavljalca hrane, ki je sam malical na stopnicah ljubljanske cerkve, res potrebna oziroma nekaj normalnega, zmernega in razumljivega? Podobnih dogodkov je bilo v zadnjem času veliko, tako pa je moč policijskega solzivca nedavno izkusil skoraj 80-letni upokojeni novinar Večera Ivo Ivačič, ko je spremljal napeto dogajanje pred nekdanjo ljubljansko tovarno Rog: "Policisti so se gnetli na ozkem cestišču in mi kazali hrbet. V roke sem vzel mobitel in poskušal prek parkiranega avtomobila posneti grozljive pošasti na ulici. Ko je to opazil eden od policistov, se je obrnil proti meni in mi v glavo nameril pištoli podobno napravo. Ni bilo več časa za umik ali beg; v trenutku me je strašansko zapeklo v očeh, stemnilo se je pred menoj. Če ne bilo ob meni betonskega stebra, bi se zgrudil na tla."
Napetost, celo strah je danes čutiti skorajda na vsakem koraku. "Ljubljana je prepogosto polna policistov v bojni opremi. Kažejo mišice in maltretirajo meščane. To me navdaja z jezo in skrbjo. Zakaj smo v vojni? Neznosno postaja!" je ob tokratnem kulturnem prazniku, ko so pripadniki posebne enote med drugim zakorakali tudi po avtonomnem kulturnem centru Metelkova, na družbenem omrežju zapisala Ljubljančanka. Medtem ko predsednik države ob tako načetem družbenem vzdušju molči, se državljani, ki se zaradi krize soočajo s številnimi stiskami, vse bolj bojijo policistov. Ob na novo uveljavljenih pravilih in tudi nerazumnih ukrepih težko predvidijo, kako bodo uniformiranci v danem trenutku odreagirali. Orožja na ulicah namreč niso vajeni.
Vladajoča politika treh strank zaradi lastnega preživetja in mobilizacije pristašev seveda nima interesa umiriti strasti, pred dnevi je premier delil celo lažno protestniško fotografijo, da bi kriminaliziral starševske pozive za odprtje šol. Bi pa zato morale napete razmere v družbi toliko bolj skrbeti vodstvene kadre v policiji. Policija, ki z neverjetno hitrostjo izgublja zaupanje državljanov, je namreč veliko več kot zgolj podaljšana roka politike v obliki nekaj deset robokopov, ki stojijo pred parlamentom. Politiki z volitvami pridejo in grejo, odnos med policijo in civilno družbo pa je tisti, ki bo v vsakem trenutku določal demokratični razvoj države. Se bomo 30 let po tem, ko je Slovenija prav s skupnimi močmi iz prejšnjega režima izšla kot zmagovalka in se je tako v mednarodni skupnosti pozicionirala kot napredna demokracija, res zgledovali po (belo)ruskih, turških ali kitajskih avtokratskih praksah? Epidemiološki ukrepi se bodo slej ko prej sprostili, s tem pa se bo povečala tudi možnost množičnih protestov proti vladi. In takrat bo za iskanje zaveznikov morda že prepozno …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
