V 21. stoletju skoraj ne mine mesec, ki ga ne bi zaznamovali časopisni naslovi tipa "Prvi črnski predsednik", "Ženska na čelu vlade", "Gejevski član uprave" ali pa "Političarka indijskih korenin na poti v Belo hišo". Večina družbenopolitičnih komentatorjev v tem vidi napredek, ki ga je, predvsem pri politični vključenosti manjšin, naredila določena država. Toda dejansko zgornji naslovi pričajo o nečem drugem. O popolni prevladi identitetnih vprašanj v politiki. Ustvarja se ozračje, kjer na videz nikogar ne zanimajo več posameznikova stališča, Bog ne daj ideologija, temveč zgolj in samo njegove barva kože, spol, spolna usmerjenost, verska pripadnost in narodnost. Slika se nam družba, bolj ali manj ostro razdeljena na malo morje družbenih podskupin(ic), ki vsaka zase bijejo svoj boj. Na takšno sliko sveta ne smemo pristati. Ne zato, ker bi si želeli družbe, kjer bi se mastili beli bogati moški, temveč zato, ker takšna predstava onemogoča možnosti za revolucionarno preobrazbo družbe. Za to, da bi delavci, ki vse ustvarjamo na svetu, tudi vse posedovali in o vsem odločali.
Nujen je odmik od govorjenja o marginaliziranih skupinah h govoru o izkoriščani večini. Kajti prav pripadniki različnih manjših predstavljajo hrbtenico delavstva. Poglejmo zgolj v nakupovalne centre, na gradbišča, šole in proizvodne hale. Stopnja izkoriščanja in političnega zapostavljanja teh delovnih ljudi bo popolnoma enaka, če bo v upravnem odboru podjetja sedela ženska, na mestu predsednika vlade pa priseljenec. Prav ti delovni ljudje, ki sestavljajo izkoriščano večino, so največje žrtve prevlade identitetnih vprašanj. Uporablja se jih namreč kot nekakšne žetone pri simboličnih "bitkah", ki jih med sabo bijejo različni pripadniki in sluge vladajočega razreda. Pa naj gre za preimenovanje te ali one ulice ali pa za raznovrstne kvote visoko nad oblaki delavskega vsakdana. Sam simbolizem pa je, kot vemo, eno najboljših zdravil za ohranjanje obstoječih razmerij moči v družbi.
Razmerji, ki pod fasado identitetnih vprašanj jasno razkrivajo osnovno družbeno delitev. Razredno delitev na tiste, ki nimamo v lasti proizvajalnih sredstev in si moramo na trgu delovne sile zaslužiti za preživetje, in na tiste, ki si lastijo kapital in živijo bolj ali manj lagodna življenja na tuj račun. Razred je naša (ključna) identiteta. Razredna politika pa tisto, česar dandanes najbolj primanjkuje. Prav razredna politika je namreč ta, ki daje možnost za uspešno vključevanje vseh možnih manjšin v širšo skupnost. In to brez tega, da bi te tvegale izgubo lastnih kulturnih vzorcev in tradicij. Delavska enotnost kot eden temeljnih stebrov te politike namreč ne vodi v njihovo izginjanje, temveč jo je najlažje razložiti s sloganom "Napad na enega je napad na vse", ki si ga je prvi nadel ameriški sindikat Industrial workers of the world (IWW). Gre torej za idejo, v katero sta globoko vtkani solidarnost in medsebojna pomoč ne glede na osebnostne okoliščine. Skupen boj, temelječ na znanstvenem marksizmu, ki iz tega izhaja, pa je najbolj učinkovito orodje za spopadanje z raznovrstnimi predsodki, ki so se v zadnjih desetletjih globoko ukoreninili v našo družbo.
Jasno bi nam prav tako moralo biti, da do idealov bratstva in enakosti med ljudmi ne prispemo, če zavijemo na pot, prepolno kričanja "rasisti, seksisti, homofobi, naciji". Zelo natančno moramo namreč ločiti med dvema skupinama. Med tistimi privilegiranimi silami v družbi, katerih zlonamerni predstavniki želijo s strašenjem pred romsko gostilno ali pa namišljenimi hordami posiljevalcev z Bližnjega vzhoda razbijati enotnost delovnih ljudi ter obdržati svoje privilegije, in med našimi sosedi, sodelavci ter prijatelji, ki so, predvsem zaradi slabšanja lastnih pogojev za življenje, pohiteli v objem teh nazadnjaških skupin. Prvim se je treba odločno postaviti po robu, iz drugih pa poskušati narediti naše soborce. To seveda zahteva premik od razsvetljenskega lebdenja v oblakih in nenehnega potrjevanja lastnih stališč v skrbno izbranih ozkih družbah/družbicah k resnemu političnemu delu na terenu.
To pa vključuje tudi skrbno razširjanje ideje, da so identitetna vprašanja kost, ki nam jo mečejo vladajoči razredi, da se preveč ne približamo gospodarjevi hiši. To je trik, na katerega je lahko nasesti, sploh v časih, ko nam iz najglasnejših zvočnikov neprenehoma ponavljajo sporočilo, da ideologija razen na polju kulturnega boja ne obstaja. Da se nič ne da spremeniti in da smo obsojeni na življenje znotraj sedanjega ekonomskega ter političnega sistema. Toda ta trik je podobno preprosto mogoče tudi razkriti v vsej svoji bedi in laži. Pomislite samo, s kom si delite vsakodnevne muke in interese v družbi in kdo so tisti, ki vam stojijo nasproti in si z vašimi žulji gradijo svoje nebeško kraljestvo na zemlji. Ne določa jih njihova barva kože ali pa izbira partnerja v postelji, temveč njihov razredni položaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
