(POGLED) Scholzeva napoved drznejše Nemčije

Po osmih tednih pogajanj ima Nemčija novo vlado. Za socialdemokrata Olafa Scholza, ki je nasledil Angelo Merkel na mestu kanclerke, težko pričakovana koalicijska pogodba napoveduje nič manj kot oživljeno progresivno ali napredno sredino - in veliko drznejšo Nemčijo.

Koalicijska pogodba je bila pripravljena za zaprtimi vrati, od koder je pricurljalo le malo informacij. Vendar lahko domnevamo, da njeno sestavljanje ni bilo enostavno. To je prvo zavezništvo treh strank na nacionalni ravni od petdesetih let prejšnjega stoletja – in levosredinski Socialdemokrati, Zeleni in Liberalnodemokratska stranka se lahko v marsičem razhajajo.

Medtem pa Nemčijo znova udarja covid-19 – četrti val pandemije, ki so ga poslabšali samozadovoljstvo ljudi, upravna neučinkovitost in prepiri med državnimi vladami in zveznimi oblastmi. Če dodamo še mračne gospodarske napovedi in grozečo migracijsko krizo, so pogajalci vedeli, da bodo koalicijsko pogodbo predstavili utrujenim in previdnim državljanom.

In vendar je presenetljivo, da so vodje strank pripravili dokument, ki izraža upanje. To je jasno v že naslovu: Dare to make more progres – Upati si več napredka, kar je jasna aluzija na govor kanclerja Willyja Brandta iz leta 1969 v bundestagu, v katerem je Nemce pozval, naj si upajo več demokracije. Toda za katero področje nova nemška vlada upa, da bo dosegla napredek?

Na domačem področju izstopa več ciljev. Scholzeva vlada si bo prizadevala sprejeti prožnejši pristop k zavori, ki javnim organom preprečuje pretirano zadolževanje. Obljublja tudi posodobitev sistema socialne varnosti z zamenjavo nepriljubljenega programa Hartz-IV za brezposelnost in socialno pomoč z manj strogo odmerjenim državljanskim dodatkom, ki vključuje spodbude za izobraževanje in usposabljanje. Predlaga tudi krepitev podpornih sistemov za družine z majhnimi otroki, zvišanje minimalne plače na dvanajst evrov na uro in dodelitev milijarde evrov za enkratno plačilo oziroma nagrajevanje zdravstvenih delavcev za njihova prizadevanja med pandemijo.

Na dnevnem redu so tudi velike strukturne reforme. Vključujejo postopno opuščanje premoga in povečanje deleža obnovljive energije s 45 odstotkov na 80 odstotkov do leta 2030; veliko vlaganj v partnerstva med univerzo in industrijo za spodbujanje inovacij in podporo zagonskim podjetjem; uvedbo velikih davčnih olajšav za podjetja, ki vlagajo v digitalno infrastrukturo in tehnologije; povečanje deleža žensk v tehnologiji in hitro digitalizacijo javne uprave. Koalicijska pogodba novo vlado zavezuje tudi k vlaganju v zanemarjen javni promet in k odpravljanju administrativnih ovir, ki upočasnjujejo pridobivanje dovoljenj in soglasij.

Ne nazadnje se novi nemški voditelji zavezujejo, da bodo prenovili nemške pogoje za priseljevanje in s tem olajšali pridobitev državljanstva ali prebivališča; prizadevali si bodo za cenovno dostopnejša stanovanja, vključno s širitvijo mreže javnih stanovanj, in legalizacijo proizvodnje, prodaje in uživanja konoplje.

Zunaj meja Nemčije se koalicijska pogodba v celoti in jasno zavezuje evropskemu projektu. Tako na primer poziva k poglobitvi ekonomske in monetarne unije in nakazuje večjo prožnost pri upravljanju pakta stabilnosti in rasti EMU. Izraža tudi podporo enotni evropski volilni pravici z zavezujočim sistemom vodilnih kandidatov za izbiro predsednika Evropske komisije in poudarja, da je treba Evropski komisiji olajšati ukrepanje, kadar je to potrebno – recimo pri zaščiti pravne države v državah članicah.

Koalicijska pogodba izraža tudi jasno zavezanost Natu, čeprav pušča odprta nekatera vprašanja, kot je zavezanost vlade cilju obrambnih izdatkov v višini dveh odstotkov BDP, in vprašanja, povezana z nadzorom jedrskega orožja.

Pri zunanji politiki se najbolj opazen premik nanaša na Kitajsko in Rusijo. Očitno bi morali pričakovati, da bo nova nemška vlada zamenjala poslovno strategijo Angele Merkel z bolj odločnim pristopom do avtoritarnih režimov. Prihodnost kontroverznega plinovoda Severni tok 2, ki bi plin prinašal neposredno iz Rusije, mimo Ukrajine in Belorusije, je lahko na tem seznamu.

V Nemčiji je koalicijska pogodba doživela predvidljivo mešan sprejem. Tisti, ki so blizu trem koalicijskim partnerjem, so jo večinoma pozdravili, čeprav so nekateri na obrobju strank izrazili večje razočaranje in celo dvom. Krščanski demokrati, ki so se pripravljali na vlogo glavne opozicijske stranke, so jo ostro kritizirali, skrajno desna Alternativa za Nemčijo in levičarska stranka Die Linke pa sta jo v celoti zavrnili.

Seveda je koalicijska pogodba politični dokument, ne pravni. Kljub temu je zelo pomemben, saj bo usmerjal prizadevanja koalicijskega odbora – neformalnega telesa, ki ga sestavljajo glavni veljaki vladajočih strank in ki je v zadnjih desetletjih pridobil izjemen pomen.

Vloga koalicijskega odbora je zagotoviti izvajanje dogovorov, vključno z obvladovanjem sporov in navzkrižja interesov. In napetosti se že pojavljajo. Opogumljeni okoljski lobi tako na primer obžaluje, da sporazum kljub sodelovanju z Zelenimi ne dosega dovolj ambiciozno ciljev podnebne politike, poslovni lobi, ki ga predstavljajo Svobodni demokrati, pa se boji povišanja davkov in dvomi o nejasnih finančnih projekcijah, na katerih temelji sporazum.

Poleg tega je malo verjetna zveza sindikatov (zahtevajo varnost pri zaposlitvah, višje plače in pokojnine) in podjetij (pri čemer pozdravlja Scholzevo fiskalno preudarnost) previdna glede povečane prožnosti proračunskih politik EU. In medtem ko države podpirajo obljubo nove vlade o že zdavnaj zamujeni reformi kompleksnega nemškega federalističnega sistema, se nekateri bojijo, da bo zvezna oblast prevzela vajeti.

Bistveno pa je, da je nova nemška vladajoča koalicija predstavila več kot potrebno vizijo za državo. Ali se bo tega zavedala, pa bo v veliki meri odvisno od politične spretnosti vodstva koalicije. Če koalicija propade, bo Nemčija tvegala, da se vrne k stari navadi – da dela premalo in prepozno. Ta izid pa bi ogrozil njen položaj v Evropi in svetu.