(GLOBALNA ARENA) Novo francosko-italijansko zavezništvo v Evropi

Italijanski premier Mario Draghi in francoski predsednik Emmanuel Macron sta tik pred podpisom dvostranskega sporazuma, tako imenovane kvirinalske pogodbe, poimenovane po Palazzu del Quirinale, predsedniški palači v Rimu, katere namen je spodbuditi industrijsko in strateško sodelovanje med njunima državama. Toda ta nova sila osi Pariz-Rim utegne prinesti še kaj, saj bi lahko spremenila dinamiko vodenja znotraj celotne Evropske unije.

Novo Draghijevo in Macronovo zavezništvo se morda zdi nekoliko nenavadno, saj Francozi na Italijane radi gledajo zviška. Temu sem bil velikokrat priča tudi sam, ko sem živel v mestecu Aix-en-Provence, kjer francoska in italijanska kultura pogosto trčita druga ob drugo in tekmujeta. Toda dejstvo je, da Italijane precej težje kritiziramo zaradi njihove politike, odkar je zanjo odgovoren spodobni in izkušeni Draghi.

Draghi, ki je na oblasti šele deset mesecev, že velja za enega najbolj uglednih in vplivnih evropskih politikov. Pred vrhom G20, ki je pretekli mesec potekal v Rimu, se je zasebno sestal z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom. Njuno srečanje iz oči v oči priča o tem, kakšen ugled Draghi uživa v transatlantskem zavezništvu. Po navedbah časnika New York Times je dal Biden jasno vedeti, da "morajo ZDA in Italija pokazati, da demokracije lahko uspešno delujejo, in da Draghi to že počne".

Toda Draghi svetu ne dokazuje samo tega, da Italija lahko deluje kot druge bogate, moderne države. Izrazito proevropski, proameriški in pronatovski italijanski premier je izvedel tudi nekaj spretnih političnih potez, zaradi katerih se utegne spremeniti podoba Evrope in EU. Za začetek je stkal globoke vezi z Macronom. Skupaj imata italijanski in francoski voditelj odlično priložnost, da povečata svoj vpliv na politiko EU – od gospodarske do obrambne – zlasti zdaj, ko se Angela Merkel po 16 letih umika s položaja nemške kanclerke. Kvirinalska pogodba je konkreten rezultat njunih novih skupnih prizadevanj, da bi zapolnila praznino, ki jo je povzročil odhod Merklove.

Če jima bo uspelo, se bo središče vpliva v EU preselilo na jug – in h globlji evropski integraciji. Draghi in Macron sta istega mnenja glede tega, kakor tudi glede ključnega vprašanja evropske obrambe. Oba sta prepričana o sposobnosti EU, da deluje kot neodvisna vojaška sila in hkrati še naprej ostane popolnoma zavezana Natu.

Zdi se, da Biden sprejema to stališče. Po navedbah revije Times je Biden Draghiju med njunim zasebnim srečanjem v oktobru dejal, da je ZDA v interesu močna Evropska unija, taka s skupno obrambo. Ker vedno več pozornosti namenjajo azijsko-pacifiški regiji, ZDA zdaj najbolj potrebujejo Evropo, ki bo sposobna sama poskrbeti za svojo obrambo.

Kitajska postaja pod vodstvom predsednika Xi Jianpinga vse bolj agresivna, zato bi lahko skupne evropske obrambne sile zapolnile strateške praznine, ki so nastale, ker se je začel Nato operativno preusmerjati v Azijo. Narobe bi bilo trditi, da ZDA obračajo hrbet Evropi, ker se zdaj bolj osredotočajo na Azijo. Povečanje vojaške neodvisnosti Evrope pomeni, da se bo lahko Nato bolj posvečal Kitajski, ki pomeni večjo vojaško grožnjo za Evropo kot za ZDA.

V vsakem primeru je tiha podpora Bidnove administracije skupnim evropskim obrambnim silam za Draghija in Macrona dodatno strelivo pri promoviranju te ideje, ki je še daleč od tega, da bi bila gotovo dejstvo, saj bi ji lahko Nemčija in nekatere srednjeevropske države močno nasprotovale.

Potencial Draghijevega in Macronovega zavezništva je še toliko večji, ker utegne biti nova nemška vlada precej bolj naklonjena njunemu pogledu na svet, kot je to bila Angela Merkel. Namesto z "gospo Ne", ki je nasprotovala večini pobud, zasnovanih za poglobitev integracij EU, utegneta imeti odslej opravka z genialnim "gospodom Morda". Čeprav bosta morala Olafa Scholza iz SPD, ki bo skoraj zagotovo postal novi nemški kancler, šele prepričati o koristih sprememb, zlasti globlje integracije, vsaj ne bo takoj zavrnil novih idej, kot je to skoraj v vseh primerih v preteklih 16 letih storila Angela Merkel. Še več, Scholz bo sodeloval s koalicijskimi partnerji, ki so veliko bolj odprti za integracijo (čeprav svobodni demokrati ostajajo še naprej skeptični glede večje finančne integracije).

Občutna pospešitev procesa evropske integracije je torej zelo verjetna. In zgoditi bi se morala čim prej, glede na to, da bi se lahko leta 2025 v Belo hišo vrnil Donald Trump. Že ob sami misli na to možnost bi moralo biti Evropejce pošteno strah, zato bi si morali prizadevati za še hitrejšo integracijo vsem oviram navkljub. Le kdo bi jim zameril?